Zdaj je, pravniško in politično gledano, na obzorju nov Lockerbie, le da je ta še precej bolj zapleten. Minili sta dobri dve leti, odkar se je 17. julija 2014 na nebu nad vzhodom Ukrajine v sekundi zgodilo 298 umorov, morda naklepnih, morda ne, okoliščine niso jasne. Včeraj je mednarodna skupina tožilcev oziroma preiskovalcev objavila vmesne ugotovitve svoje kriminalistične preiskave, ki javnosti sporoča dvoje. Prvič, da so malezijsko potniško letalo sestrelili z ozemlja upornikov, kar pomeni, da so odgovorni ali slednji ali pa ruski vojaki – če držijo trditve upornikov, da sami takšnih raketnih sistemov sploh niso znali upravljati. In drugič, da je v sestrelitev globoko vpletena Rusija. Če so raketo res pripeljali z njenega ozemlja, je nemogoče, da za to ne bi vedeli visoki predstavniki ruske vojske in politike. »O teh dveh trditvah smo prepričani,« pravijo preiskovalci, ki jim ostane, da prepoznajo neposredno odgovorne, potem pa bodo sledile obtožnice.
Na tem seznamu se bodo znašla imena, ki javnosti niso znana. Precej predvidljivo pa je, od kod bodo, čeprav daje objava vmesnega poročila kriminalistične preiskave slutiti, da imajo preiskovalci s tem zadnjim korakom nekaj težav in kličejo na pomoč. Toda Moskva dobro ve, v katero smer gre razvoj dogodkov. Dan pred včerajšnjo objavo je poslala v javnost nove radarske posnetke, ki trditvam skupine mednarodnih tožilcev nasprotujejo. Ne čas ne vsebina ruske objave nista naključna. Hotela je biti korak pred tožilci, obenem pa je očitno vedela, da se slednji v svojih ugotovitvah precej naslanjajo prav na radarske posnetke. Vse to priča, kolikšno težo daje Moskva preiskavi, vedoč da se bo pritisk nanjo samo še krepil in da je bila sestrelitev malezijskega letala eden od dejavnikov, ki je pripeljal do sankcij proti Rusiji. Sankcije pa se lahko v prihodnje poveže s pričakovano neizročitvijo obtoženih, kar bi vzelo argument tudi tistim državam in politikom, ki se jim gospodarski ukrepi proti Rusiji ne zdijo najbolj smotrna poteza. Takšnih pa je kar nekaj tudi v Evropi. Vendarle, če bodo obtožnice vložene proti ruskim predstavnikom, igra ne bo enaka, kot je bila v primeru Lockerbieja. Putin ni Gadafi in Rusija ni Libija. Posledice spora s polkovnikom v primeru Lockerbie so imele omejen regionalni doseg, spor z Rusijo ne more biti takšen. Razvoj dogodkov pa gre v smer, da lahko ta postane dolgoročen.
Svojci žrtev medtem pravijo, da bi radi vedeli odgovor na preprosto vprašanje: »Zakaj?« Od včeraj so mu korak bliže le v primeru, da so se pripravljeni odločiti, komu verjeti.
