Slovenija je postala 21. država članica Evropske investicijske banke (EIB), v kateri je ta institucija odprla predstavništvo. Pisarna EIB v Sloveniji ima en sam temeljni cilj – s tesnejšo vpetostjo z lokalnim okoljem zagotoviti financiranje projektov, ki so v interesu države in zasebnega sektorja. Dvočlansko predstavništvo bo vodil Belgijec Peter Jacobs, ki je doslej v EIB načeloval oddelku projektnih financ v sektorju zahodne Evrope. Jacobs bo poskušal izboljšati pripravljenost slovenskih projektov za financiranje iz Junckerjevega naložbenega sklada, ki s posojili EIB in finančno garancijo EU podpira predvsem tvegane projekte javno-zasebnega partnerstva. »EFSI predstavlja edinstveno priložnost, ki bi jo morali takoj zagrabiti,« ocenjuje Jacobs.
Za to financiranje iz sklada za evropske strateške naložbe (EFSI) je bilo pred dvema letoma, ko ga je za zagon evropskega gospodarstva po finančni krizi ustanovil predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker, v Sloveniji precejšne zanimanje. Vendar veliki infrastrukturni projekti – kot je denimo drugi tir med Divačo in Koprom – nikoli niso bili prijavljeni za to financiranje. Zakaj torej Sloveniji ni uspelo krepko zarezati v 315 milijard evrov težak nov finančni instrument, ki ga namerava evropska komisija do leta 2020 dodatno okrepiti na 500 milijard evrov?
Pomanjkanje znanja za pripravo projektov
Kot pojasnjuje Sibil Svilan, predsednik SID banke, partnerice EIB v Sloveniji, za to obstaja več razlogov. Na SID banki so doslej pregledali 40 projektov, ki bi lahko bili primerni za financiranje iz sklada EFSI. Od teh trenutno preučujejo še 3 do 4 projekte, med katerimi so drugi tir in nekateri manjši projekti zasebnikov. »Večina projektov, ki jih imamo v Sloveniji, ni pripravljena do takšne stopnje, da bi jih lahko sklad EFSI financiral. V Sloveniji imamo pomanjkanje znanja za pripravo takšnih projektov,« razlaga Svilan. Ker SID banka kot partner EIB in glavna nacionalna vstopna točka za financiranje projektov iz EFSI ne more pripravljati projektov za financiranje iz Junckerjevega naložbenega načrta, saj bi šlo za navzkrižje interesov, poskušajo najti svetovalne družbe in druge oblike tehnične pomoči.
Težava po Svilanovem mnenju tiči tudi v obsegu projektov, ki jih je Slovenija želela prijaviti. »Junckerjev načrt je sprva predvideval financiranje za projekte nad 20 milijonov evrov, kar pa bi bili za Slovenijo že veliki projekti.« Mnogi projekti zato niso prišli v izbor, v EFSI pa so se pozneje odločili znižati vrednost projektov.
Naslednja težava tiči v samih projektih. EFSI pogosto sofinancira čezmejne projekte z večjo dodano vrednostjo za EU ali take, ki predstavljajo inovacijo na posameznem področju. Slovenija je pri zagotavljanju takšnih projektov po Svilanovih besedah zelo slaba. »Poskušali smo spodbuditi čezmejno sodelovanje občin z Avstrijo, Madžarsko, Italijo in Hrvaško, vendar do njih za zdaj ni prišlo. Vsi ti projekti bi bili zagotovo sprejeti za financiranje EFSI,« ocenjuje Svilan.
Po drugi strani pa je bila Slovenija v primerjavi z drugimi državami iz regije zelo uspešna pri sklepanju posojil z EIB. Od osamosvojitve je bilo sklenjenih 6,5 milijarde evrov tovrstnih poslov, kar Matteo Rivelini, vodja oddelka posojilnih operacij za Slovenijo, Hrvaško in zahodni Balkan v EIB, pripisuje predvsem dobro pripravljenim projektom.
