Šimon Peres je življenje preživel kot politik. V svoji sedem desetletij dolgi poklicni karieri samo tri mesece ni imel funkcije. Vendar ni bil običajen politik. Bil je izraelski politik. Zadnji državnik iz generacije, ki je ustanovila državo. Zelo prepričljivo je govoril o miru in skrbel za vojaško premoč Izraela.
Večino časa je veljal za kontroverznega in problematičnega pragmatika, življenje pa končal kot najbolj priljubljen politik v svoji državi.
Leta 1993 so v Beli hiši posneli fotografijo, za katero se je zdelo, da bo ostala zgodovinski dokument našega časa. Izraelski zunanji minister Šimon Peres na levi in ameriški predsednik Bill Clinton podpisujeta mirovni sporazum iz Osla. Za tisti podpis je minister dobil Nobelovo nagrado za mir. Veliko bolj znana je bila fotografija voditelja Palestinske osvobodilne organizacije Jaserja Arafata in izraelskega premierja Jicaka Rabina, ki sta si v objemu Billa Clintona na travniku pred Belo hišo stisnila roke. To je bil trenutek, ko se je zdelo, da sta najvidnejša nasprotnika na Bližnjem vzhodu sklenila mir in da bo poleg Izraela nastala tudi palestinska država.
Proces, ki je pripeljal do stiska roke, pa je začel Šimon Peres, ki je mladega uslužbenca notranjega ministrstva Josija Beilina spodbujal v navezovanju stikov s Palestinci. V strogi tajnosti se je na Norveškem začel proces, v katerem so predstavniki PLO priznali Izrael kot državo na polovici ozemlja Palestine, Izrael pa je PLO priznal kot edinega predstavnika Palestincev, ki imajo pravico do države na drugi polovici.
Trenutek politične genialnosti
Peres je izračunal, da je to pravi trenutek za sklenitev miru. Izrael se je po ameriškem porazu Iraka v prvi zalivski vojni počutil varnega, vodil pa ga je general Jicak Rabin, ki je zaradi dveh velikih vojaških zmag imel status narodnega junaka. Palestinci so bili šibki.
Konec hladne vojne jim je odvzel zavezništvo Sovjetske zveze, ker so v zalivski vojni podprli Sadama Huseina, pa so izgubili tudi podporo arabskih držav. Peres je v trenutku politične genialnosti razumel, da jim v teh okoliščinah umik izraelske vojske lahko ponudi kot trajni mir in obljubo države. Jaser Arafat je ponudbo sprejel, Peres pa je obveljal za izjemnega mirovniškega politika. S to podobo je tri leta pozneje nastopil na izraelskih volitvah in z mirovniškim programom izgubil proti Bibiju Netanjahuju, ki je mirovnim sporazumom nasprotoval in je obljubljal njihovo ukinitev. Do volitev je prišlo, ker je judovski verski skrajnež Jigal Amir v Tel Avivu ubil Jicaka Rabina in s tem dramatično posegel v politično kariero Šimona Peresa.
V trenutku truimfa je Peres doživel poraz. Vendar to še zdaleč ni pomenilo konca njegove kariere. Tudi začel je ni kot mirovnik, ampak kot militantni mladi migrant iz Poljske, ki se je leta 1934 pridružil očetu v tedanji Palestini, ko je bila britanski mandat. Že leto dni preden je Izrael postal država, ga je opazil ustanovitelj Izraela Ben Gurion, ki ga je imenoval za vodjo nabave orožja za nastajajočo izraelsko vojsko. Pri 29 letih je postal generalni direktor ministrstva za obrambo, ki so mu bila zaupana pogajanja s Francijo za nakup orožja. Peres je vodil pogajanja o nakupu lovskih reaktivcev in jedrske elektrarne v Dimoni, kjer se je začel razvoj jedrskega orožja. Skupaj s Francijo in Veliko Britanijo je skoval načrt za skupno zasedbo sueškega kanala. V kratkotrajni vojni je bil Izrael uspešen, vendar se je moral umakniti zaradi pritiska ameriškega predsednika Dwighta Eisenhowerja, ki je nasprotoval evropskim kolonialnim projektom na Bližnjem vzhodu.
Od tu naprej je Peres premočrtno nadaljeval politično pot. Leta 1959 so ga izvolili za poslanca v parlamentu, hkrati pa je postal namestnik obrambnega ministra. V zapletenih vozlih izraelske politike je potem izmenično opravljal funkcije premierja, zunanjega ministra, predsednika različnih strank in finančnega ministra. Po uboju Rabina je bil do volilnega poraza hkrati premier in zunanji minister. Na vseh položajih je vzbujal vtis človeka, ki je bil rojen prav za to mesto, in je pragmatično sprejemal odločitve, ki so najbolj ustrezale trenutku.
Interesi države na prvem mestu
Z globokim glasom in močnim poljskim akcentom je vse svoje govore začel s potrebo po miru in pozivom k obnovitvi mirovnih pogajanj. Vendar kot mirovnik nikoli ni bil sentimentalen. O miru je govoril kot politik, ki so mu interesi države na prvem mestu. Mir se bolj splača kot vojna. Peres je s svojega privilegiranega opazovališča videl veliko vojn in je vedel, da je tudi zmaga v vojni zelo draga stvar. Poraz je neskončno dražji, zato ga je vedno privoščil nasprotnikom. Hkrati je vedel, da je poraz mirovnih iniciativ cenejši od vojaških zmag, in je vedno ponujal sklenitev kakršnega koli miru kot boljšo rešitev od katere koli vojne. Ko se mu je vojaški spopad zdel nujno potreben, pa je brez obotavljanja med predvolilno kampanjo leta 1996 poslal tanke in letala v Libanon.
Vzponu je sledil padec
Po propadu mirovnega procesa je moral nekaj časa opravljati pokoro in pristajati na minorne funkcije. V levi vladi laburista Ehuda Baracka je bil minister za regionalno sodelovanje v regiji, kjer skoraj ni bilo nobenega sodelovanja. Leta 2000 je kandidiral za položaj predsednika države, ki je ceremonialna funkcija. Izgubil je. Vendar je bil že leto dni pozneje zunanji minister v desni vladi Ariela Šarona. Do leta 2007 je nihal levo in desno med različnimi političnimi opcijami in lovil ravnotežje med mirovno retoriko in agresivno politiko svojih partnerjev.
Leta 2007 ga je parlament izvolil za predsednika Izraela za naslednjih sedem let. Na tem položaju je postal ikona izraelske politike, zadnji iz generacije, ki je ustanovila Izrael kot državo, v zaporednih vojnah razširila njeno ozemlje za dvakrat in organizirala najmočnejšo vojsko Bližnjega vzhoda z jedrskim orožjem v arzenalu. Peres je na tem ozadju svoj celoten predsedniški mandat posvetil govorom o miru in varnosti Izraela. V vseh vlogah je bil enako prepričljiv.
