Veliko Neretve je preteklo pod mostarskim mostom, mož pa je še vedno zbegano strmel v pismo. Kaj naj odgovori? Kaj natančno naj bi odgovoril, da bi se izognil podvprašanjem, celo obisku iz prestolnice, ki so se ga vsi lokalni partijski funkcionarji bali kot, no, ja, hudič križa. Kaj oni tam ve ali misli, da ve, in me zdaj preizkuša, ali mu bom to priznal ali ne? Kaj mu sporočiti, da ne bi nazadnje še sam postal sumljiv?

Pa se je nazadnje le domislil. Tovariš izvršni sekretar, je odpisal v prestolnico, ne razumem vprašanja. Trikrat sem pogledal na zemljevid, da ne bi katerega spregledal, in prepričan sem, da nisem. Našel sem Gacko polje, Nevesinjsko polje, Glamoško polje, Popovo polje, Livanjsko polje..., polja, po katerem vi sprašujete, pa nisem našel. Kulturnega polja pri nas ni. Glede na to, da je mož po tistem v senci ob ponikalnicah na različnih poljih pomlatil še kar nekaj jagnjetine z okoliških žarov in jo bogme tudi vedno izdatno zalil z žilavko, je mogoče sklepati, da je bil nizkorasli, kozavi verižni kadilec iz Sarajeva z odgovorom zadovoljen. Če so mu ga, prebrisano švejkovskega, sploh dali prebrati, kajti pri tovarišu izvršnem sekretarju niti njegovi najbližji sodelavci niso nikoli vedeli, kdaj bo izbruhnil.

Silicijeva dolina je nekaj podobnega kot kulturno polje. Ni je na zemljevidu. Je le v glavah tistih, ki jo imajo na jeziku. Pravzaprav bi jo bilo najbrž treba kot kulturno polje tudi pisati z malo začetnico. A je tako velika, da nam dandanes v marsičem odreja način življenja. Kmalu pa ga utegne povsem ukalupiti in podrediti svojim algoritmom. Če – potem.

Silicijeva dolina je nekaj podobnega kot kulturno polje. Ni prav preprosto razumeti, kaj se v njej dogaja. Ideološka koprena, v katero je zavita, je gosta. Tam na vse kriplje branijo vašo zasebnost pred državo, medtem ko sami na vse bolj neugotovljive načine kopičijo vaše osebne podatke, jih obdelujejo in izkoriščajo. Tam ne govorijo o dninarstvu, priložnostnem delu, temveč o ekonomiji delitve, pri čemer vi delite (sobo, avtomobil, svojo lokacijo in čas, pritisk in utrip, kar pač imate zanje vrednega za delitev), oni pa za vas (no, za to, da bi vi delili še več) izpopolnjujejo svoje »platforme« in pobirajo dobičke. Tam med tem, ko se izmikajo davkom, obljubljajo tehnološko posredovani socializem z univerzalnim temeljnim dohodkom (UTD). Tam v strateškem zavezništvu s farmacevtsko industrijo napovedujejo vseh bolezni ozdravljivega človeka, nemara lepega dne tudi nesmrtnega, vendar ne povedo, da si vi večnega življenja z njihovim UTD ne boste mogli plačati.

Tam, v metadolini metaprihodnosti, ki obstaja le na metazemljevidu, si je resničnost očitno mogoče oziroma kar treba razlagati metafizično. Morda ima to kaj opraviti s substancami, ki jih je hipijevsko-rokerska subkulturna podstat Silicijeve doline pred pol stoletja tam obilno konzumirala, morda z evangeliji neštetih apostolov tehnološkega solucionizma, vere, da je vseeno, kaj je vprašanje, demokracija, kapitalizem, bolezen ali vojna, ker je odgovor vselej algoritem. Matematični, biološki, kateri koli že.

Kot spreobrnjeni se nato iz te metadoline vračajo tudi priložnostni obiskovalci. Dobesedno vzhičeni nad Spoznanjem. Videli so onostranstvo na Zemlji. Dano jim je bilo videti Vizijo. Smeli so, recimo, za pol ure pokramljati z apostoli (imenovati jih piarovci bi bilo v tem eshatološkem kontekstu preveč profano) te Vizije. Takšno dolino imel bi tudi jaz! Je dejal že donkihotovski vizionarski samorastnik Borut Pahor. Ampak zeleno seveda in referenčno, je zdaj dodal minister (in podpredsednik vlade) Boris Koprivnikar.

Minister za javno upravo, od nedavnega pristojen tudi za slovensko »digitalno agendo« (doslej je ta spadala pod ministrstvo za izobraževanje), je vsaj do prejšnjega tedna veljal za tehnokrata. Za ministra, ki svoje delo jemlje še preveč »stvarno« in »pozitivistično«, vselej v okvirih zmernega napredka v mejah zakona. In je pri tem nad (resda ne prav visokim) povprečjem ministrske ekipe Mira Cerarja. Po vizijah, kakršnih je Pahor poln kot svet lažnih prerokov, Koprivnikar ni slovel. V tisti metadolini pa se je ministru nenadoma prikazal Uber, ki ima (po sporočilu za javnost) »skupno vizijo Slovenije kot zelene referenčne države v digitalni Evropi«, Uber, ki »pozitivno vpliva tudi na zaposlitvene možnosti in splošen gospodarski razvoj ter boljšo kakovost življenja«, Uber kot »odgovorni in zavzeti partner«, primeren za »razvojno sodelovanje« s Slovenijo, Uber, ki bogati »obstoječe ekosisteme urbane mobilnosti z novo možnostjo prevoza, ki je varna, zanesljiva in cenovno dostopna«.

Kratko in jedrnato, Koprivnikar je iz metadoline metaprihodnosti sporočil, da se ne bo vrnil kot minister, temveč ministrant Vizije. Kdor je tožil, da Slovenija od vstopa v Evropsko unijo nima več »razvojne vizije«, bi zdaj moral biti potolažen. Ima jo. Vlada jo ima. Z veliko začetnico. Tako veliko Vizijo, da si jo lahko deli. Z Uberjem, Googlom, Facebookom, Linkedinom, Teslo… si delimo Vizijo. Kot ekonomiji delitve pač pritiče.