Bea Johnson, avtorica knjige Dom brez odpadkov: Prodajalcu ne smeš pogledati v oči

Da, a zavoljo kakovosti življenja se je naša družina odločila, da ne bo dirkala s časom. Moja otroka sta izbrala eno obšolsko dejavnost, kolesarjenje, kar pomeni, da se lahko vsak večer za mizo usedemo kot družina in skupaj povečerjamo.

Poenostavljanje. Naša želja je bila predvsem zaživeti preprosteje. Na tak način pa je veliko lažje posvojiti tudi idejo o življenju brez odpadkov. Kajti ko imaš manj, si tudi manj beliš glavo z razmišljanjem, kako se znebiti odpadkov.

Prodati zaročni prstan je bilo izredno enostavno. Seveda pa se človek navezanosti na stvari ne znebi čez noč. Sama sem se le počasi in postopoma odpovedovala stvarem, dokler nisem dosegla točke, ko mi materialne stvari niso več pomenile ničesar. Danes v mojem domu ni predmeta, na katerega bi bila zares navezana, in ni predmeta, ki bi si ga resnično želela. Če bi mi kdo podaril diamant, bi ga v naslednjem trenutku prodala. Če bi mi kdo poklonil prekrasno usnjeno jakno, bi jo prodala. Doma imam samo toliko oblačil, kot jih potrebujem, in s to količino sem zadovoljna. Vse kose sem izbrala zelo previdno, da jih je mogoče obleči v različnih kombinacijah in ob različnih priložnostih. Zavračam materialna darila, ker jih enostavno ne potrebujem. Ampak to se ne zgodi čez noč. Do prodaje zaročnega prstana sem prišla postopoma in potrebovala sem veliko samorefleksije, da sem ugotovila, da ta prstan ni del mene in da mi je predvsem v breme. Kajti ves čas – na potovanjih in doma – sem morala paziti nanj, da ga ne bi izgubila, da mi ga ne bi kdo ukradel...

Res sem pri izdelovanju domačih proizvodov zašla predaleč. Na blogih, ki so vzniknili iz mojega, vidim, da mnogi ponavljajo to napako. Ugotovili so, da lahko sami izdelujejo gorčico, kozmetiko, čistila..., in zdaj s proizvajanjem najrazličnejših izdelkov zapravijo veliko časa. S tem si nikakor niso olajšali in poenostavili življenja. Kakšen smisel ima izdelovati čistilo za tla in čistilo za okna ter še za kaj, če lahko celo hišo povsem enostavno očistite z belim kisom. Tudi sama sem izdelovala preveč stvari. Pekla sem kruh, delala maslo, sojino mleko, sir. Nisem pa vedela, kako bom to ob dveh zaposlitvah in štiričlanski družini počela do konca življenja. Zato sem te stvari opustila in poiskala alternative v trgovini. Kajti za nas dom brez odpadkov nikoli ni bil kratkoročni projekt.

Stvari, ki se jih nismo mogli znebiti prek formule 5R. Če želite živeti življenjski slog »brez odpadkov«, morate slediti petim preprostim pravilom: zavrnite, česar ne potrebujete; zmanjšajte obseg tistega, kar potrebujete; kar uporabljate, uporabite znova; česar ne morete zavrniti, zmanjšati ali ponovno uporabiti, reciklirajte; preostalo pa kompostirajte. V kozarcu so nalepke s sadja, ki smo ga kupili v trgovini, ker nimam časa vsak teden zaviti na lokalno tržnico. Notri je lasna mrežica, ki sem jo morala nositi pri prostovoljnem razdeljevanju hrane. Poleg nje je silikonski ovitek mobilnega telefona, ki ga ni mogoče reciklirati. Enako je s fotografskim papirjem od prejete voščilnice.

Res smo morali odločno povedati, da se želimo namesto s stvarmi obdarovati z izkušnjami. Predvsem pri moji mami sem morala biti zelo jasna, da od nje ne želim niti ene stvari in da bo vsaka reč takoj romala na kup za donacije. Razumeti je morala, da smo zadovoljni s stvarmi, ki jih imamo, in ne želimo, da bi kdo spodkopaval naša prizadevanja z darili. Še vedno se zgodi, da nam skušajo ljudje kaj podariti, dobila sem že celo »zero waste« darilo, kot je na primer vrečka iz blaga ali stekleni kozarec. Toda tudi takšno darilo sem morala zavrniti, saj imam doma točno tolikšno količino teh reči, kot jo potrebujem.

Prvo izkušnjo, ki jo je podarila naša družina, je dobil prijatelj mojega sina za sedmi rojstni dan, in sicer sta prijatelja lahko sama odšla v kavarno in naročila kot odrasla. Stari starši mojima otrokoma po navadi podarijo kakšno izkušnjo na počitnicah, recimo obisk džungle, potapljanje v bazenu, skok z vrvjo.

Pri konceptu »brez odpadkov« ne bi vztrajali, če njegove koristi ne bi presegale okoljskih. Po novem porabimo občutno manj kot prej. Prej sem recimo z dopusta vedno prinesla spominek. Če je bila na obisku tašča, sva šli nakupovat. Zdaj v družini kupujemo samo, če je treba nadomestiti iztrošen izdelek. Pri tem kupujemo rabljeno. Hrano kupujemo v razsutem stanju, torej brez embalaže, ki po navadi zavzema 15 odstotkov cene izdelka. Pri detergentu embalaža predstavlja celo 70 odstotkov cene. Vse izdelke za enkratno uporabo smo zamenjali s takšnimi za večkratno. Seznam stvari, ki jih ne kupujemo več, je dolg, od papirnatih brisač in robčkov, plastičnih ovitkov, bombažnih oziroma vatiranih higienskih izdelkov, pilic za nohte in britvic za enkratno uporabo... Naš denar zdaj porabljamo za druženje in nabiranje izkušenj, za katere prej ni bilo časa.

Tako je. Ni mi treba v trgovino, da bi kupila vse mogoče reči, ki mi jih zato ni treba zložiti v avto, jih odnesti po stopnicah v hišo, zložiti v shrambo, jih postreči, za njimi pospraviti odpadno embalažo, jo odnesti do smetnjaka in nato iti v trgovino, da bi kupila še več.

Ljudje mislijo, da sem posvojila slog »brez odpadkov«, ker ne delam, a se motijo, kajti imam kar dve službi. Šele koncept »brez odpadkov« mi je dovolil, da sem začela svoj čas porabljati za tisto, kar je resnično pomembno. Seveda kuham, a kuham preproste jedi, ki ne terjajo veliko časa. Čeprav se morda zdi, da veliko stvari delam sama, to ni res, izdelujem zgolj svojo kozmetiko. Pa še to sem najprej zmanjšala na najosnovnejše izdelke, se pravi na črnilo za oči, maskaro, senčilo za lica in mazilo za ustnice. Pri tem mi senčila sploh ni treba izdelovati, na lica enostavno nanesem kakav v prahu. Mazilo za ustnice izdelam iz čebeljega voska in kuhinjskega olja in potrebujem dobesedno dve sekundi, da ju zmešam skupaj. Moja družina je sedaj veliko bolj zdrava, kot je bila pred posvojitvijo novega načina življenja.

Ko sem prvič prosila trgovca, naj mi sir spravi v mojo lastno posodo, sem naredila napako in ga pogledala v oči. Vprašal je, zakaj, in ko sem odgovorila, da skušam zmanjšati porabo plastike, mi je zabrusil, da sem se do trgovine gotovo pripeljala v svojem plastičnem avtu. Zdaj ne gledam več v oči, temveč med izbiranjem sira samo pomolim svojo posodo in prosim, naj mi izbrani izdelek zapakirajo vanjo. Ko se vedem, kot da je to nekaj povsem običajnega, nihče nič ne vpraša. Če pa že, samo na kratko odvrnem, da nimam smetnjaka.