Bi bila nekdanja šampionska ekipa Rijeke danes konkurenčna v prvi slovenski ligi, bi osvojila naslov prvaka?

Po mojem bi ga. Tudi današnja Rijeka pod vodstvom Matjaža Keka ni slaba, ampak jugoslovanski nogomet je bil vseeno kakovostnejši in naprednejši, kot je današnji.

Zakaj ste se odločili ravno za nogomet, saj sta bila takrat v Ajdovščini na visoki ravni tudi rokomet in košarka?

Na začetku sem se preizkusil tudi v košarki. Treniral sem pri Fructalu, a sem se pri osemnajstih letih odločil za nogomet. Usoda je hotela, da so me na prijateljski tekmi z Rijeko, s katero je Primorje dobro sodelovalo, videli njihovi trenerji in me povabili k njim.

Po čem ste odstopali od drugih, da so vas opazili trenerji Rijeke?

Mislim, da je najpomembnejšo vlogo igral talent. Res pa je, da sem celih šest mesecev potreboval, da sem se prilagodil novemu sistemu. Bil sem vztrajen, nisem popustil, ko mi je bilo najtežje, raje sem dvakrat več treniral. Sprva sem bil zelo slab z levo nogo, zato sem po treningih hodil k teniškemu zidu in po dvajset minut nabijal žogo z levo nogo, da sem popravil udarec.

Verjetno ste morali kot novinec hitro pokazati več kot drugi?

Nikoli ne bom pozabil prvih kondicijskih treningov, ko sem bil tako zdelan, da pet dni nisem normalno hodil. Ko sem dobil ene kopačke za suhi in ene za mokri teren, sem zelo nasmejal takratnega soigralca in sedanjega direktorja Rijeke Srećka Juričića, ko sem ga spraševal, zakaj so mi dali dvoje kopačk. Nisem vedel, da obstajajo tudi takšne za suha igrišča.

Reka sicer ni daleč, ampak tisti, ki vas bolje poznajo, vedo povedati, da ste imeli precej domotožja.

V prvem letu se je natančno vedelo: ko je v četrtek prost dan, Fegica ni na Reki. Domov sem se vozil tako z vlakom kot z avtobusom. Zelo lepo mi je bilo priti domov, pa čeprav samo za toliko, da sem šel v Makselna (znana ajdovska gostilna, op. p.), spil en špricar in se naslednji dan odpeljal nazaj. Dovolj mi je bil en dan, da sem vzdržal naslednji teden.

Kako hiter je bil preboj v prvo ekipo Rijeke?

Že v prvi sezoni sem igral po petnajst, dvajset minut. Prvi gol v ligi sem zabil proti Trebći ter postopoma postal standardni igralec prve enajsterice. Je bil pa vsak trening velik boj za dokazovanje, šlo je na nož, saj je bilo v ekipi veliko kakovostnih igralcev. Trenirali smo s ščitniki na nogah. Boj za enajsterico je bil hud tudi zaradi tega, ker nismo živeli od plač, ampak predvsem od premij, in če nisi bil v ekipi, si slabo živel. Tudi z injekcijo proti bolečinam sem igral ob poškodbah, da sem le ostal v ekipi, saj bi lahko za dlje časa obsedel na klopi, če bi se igralec, ki me je zamenjal, preveč izkazal.

So ob dobrih predstavah v dresu Rijeke kmalu na vaš naslov prišla povabila v druge klube, morda tudi iz klubov velike jugoslovanske četverice, ki so jo sestavljali Partizan, Crvena zvezda, Hajduk in Dinamo?

Leta 1981 sem imel na mizi ponudbo Olimpije in Crvene zvezde. Slednja mi ni bila pogodu, saj sem se bal oditi tako daleč, tudi zaradi tveganja, da se mi ne bi uspelo dokazati in izboriti mesta v prvi enajsterici. V Olimpijo pa nisem prestopil, ker sem menil, da je bila v tistem času Rijeka boljši klub od ljubljanskega.

Bi iz obdobja na Reki omenili kašnega trenerja?

Eden izmed njih je bil Dragutin Spasojević, pa seveda Čiro Blažević, Marjan Brnčić, moj zadnji trener je bil Josip Skoblar.

Slovita tekma z Realom leta 1984, ki ste jo z dvema vašima zadetkoma dobili s 3:1 (posnetki so na ogled na spletnem portalu youtube, op. p.), je bila zagotovo vaš vrhunec pri Rijeki?

Tista zmaga je bila res velika senzacija. Reala se nismo ustrašili, navsezadnje smo vedeli, da je jugoslovanska liga dovolj kakovostna. Zelo samozavestno smo odšli tudi na povratno tekmo v Madrid, kjer je bil še petnajst minut pred koncem izid 0:0. Potem pa je na sceno stopil belgijski sodnik Roger Schoeters, izključil tri naše igralce, tudi Desnico, in sicer zaradi ugovarjanja, pa čeprav je bil gluhonem! Dobili smo tri zadetke in izpadli. Sodnika je potem Uefa suspendirala, ampak to je bila za nas slaba tolažba. Res pa je, da nas je takrat Real tudi malce podcenjeval, navsezadnje so takrat zanje igrali Camacho, Santigliana, Butragueno, Lozano in drugi. Bili smo le majhna Rijeka proti velikemu Realu.

Ste bili že takrat igralci športni zvezdniki?

V mestu so nas seveda prepoznali, ampak na Reki smo bili igralci skromni, nismo bili vzvišeni in tudi zaradi tega so nas ljudje spoštovali. Ustavljali so nas in z nami radi poklepetali. Jaz sem bil zanje skijaš, klicali so me tudi Križaj, saj smo bili Slovenci takrat najbolj znani po smučarskih uspehih Bojana Križaja. Ampak Ćiru sem nekoč rekel: Jaz sem dokaz, da lahko tudi skijaši dobro igramo nogomet.

V nekdanji Jugoslaviji je veljalo pravilo, da je lahko nogometaš prestopil v tujino šele z dopolnjenim 28. letom. Bi vi odšli na tuje, če bi imeli to možnost?

Seveda bi. S skoraj 29 leti sem odšel v Francijo. V klubu Nancy, kjer je bil športni direktor Aldo Platini, oče nekdanjega predsednika Uefe Michela Platinija, je bil takrat trener Arsene Wenger. Ob prihodu mi je dejal, da sem že nekoliko star, pa sem mu odvrnil, da v Jugoslaviji komunizem odloča o takšnih stvareh.

V Franciji ste imeli štiri postaje v štirih različnih klubih.

Začel sem pri prvoligašu v Nancyju, nadaljeval pri drugoligaših Limogesu in Dunkerquu ter po osmih letih francosko zgodbo končal pri Valenceu.

Je bila leta 1992 vrnitev v Slovenijo, v Primorje, korak nazaj v nogometni karieri?

Ne vem, če je bil ravno korak nazaj. Kot pravim, imel sem 36 let in bil sem na razpotju. Nikoli pa ne bom pozabil, kako je bilo tistega poletja, ko smo začeli priprave za nastop v drugi ligi in je prišlo na prvi trening pet igralcev. Nič mi ni bilo jasno. No, počasi smo se nato začeli zbirati, iz Amerike je prišel še Borivoje Lučić, iz Nove Gorice Marko Madon in skupaj z domačimi močmi smo sestavili solidno ekipo ter se prebili nazaj v prvo ligo.

So vas pa takrat vabili k tekmecu v Novo Gorico, kajne? Ponudili so vam celo, da bodo odprli nogometno šolo z vašim imenom.

Nekaj tovrstnih idej je res bilo. Pa ne samo iz Nove Gorice, vabili so me tudi v Koper. Ampak odločil sem se, da bom kariero končal tam, kjer sem jo začel, v Primorju. Sem pač ostal lokalpatriot, poleg tega pa sem se želel domačemu klubu vsaj malce oddolžiti, saj sem se prav od tu prebil v nogometno Evropo.