Tisto, kar čudi, je, da očitnega trenda razen redkih strokovnjakov skorajda nihče javno ne problematizira. Molči politika, ki ne premore nobene resne študije o tem, ali je krčenje gimnazijskega izobraževanja, ki daje najširše in najobsežnejše znanje za spoprijem z zahtevnimi študiji, dobro ali ne. Molčijo starši, ki so v devetdesetih glasno protestirali, če ponudba gimnazijskih mest ni ustrezala povpraševanju. Zdaj je namreč mest dovolj, le interesa zanje – tako je videti – ni. Molčijo tudi šolniki. Ali bolje: molčali so, dokler se niso zaradi »kosovnega« financiranja – od leta 2013 po številu vpisanih dijakov – znašli pred rdečimi številkami in zahtevo, da »viške« odpustijo. Kar tudi počno. Ker so to praviloma mladi učitelji, se učiteljski kader stara še hitreje. In vendar se bo že v letu 2018/19 v srednje šole spet vpisala številčno okrepljena generacija, ki bo vsako leto krepkejša. Leta 2023 bomo tako presegli mejo 21.000 vpisanih v prvi letnik srednje šole, ki ga zdaj obiskuje 17.400 dijakov. Čez nekaj let se bodo torej postarani kolektivi morali spet pomladiti. Morda pa bi lahko »odvečne« učitelje za nekaj let shranili v kakšno hladilnico…
Ključno vprašanje je seveda, kaj generira te trende in kakšne bodo posledice. Po odgovore je treba v zgodovino. Gimnazije so vse od osemdesetih let svojevrstno bojno polje ideologije in politike. Najprej so se križali meči elitistov in egalitarcev. Ko je prejšnja oblast odpravila gimnazije in maturo, je tako razjezila izobražence, da je njihov odpor prerasel celo v pomemben vidik boja za demokratizacijo. Gimnazijo so v začetku devetdesetih vrnili, elita si je oddahnila, vanje pa se je prva leta vpisovala približno petina populacije. Matura je bila tedaj zamišljena kot zahtevna vstopnica za univerzo. A ambicioznih staršev, ki so vztrajali, da imajo tudi njihovi otroci pravico študirati, je bilo več kot gimnazijskih stolov. Gimnazije so pokale po vpisnih šivih, zahtevne pripravljalnice na univerzitetni študij pa tako velik delež populacije ni zmogel. Gimnazije so zato z izjemo »elitnih« morale popuščati pri zahtevnosti.
Problem so rešili tako, da so dijaki strokovnih šol dobili možnost, da se lahko s precej lažjo poklicno maturo in dodanim petim predmetom (formalno) enakopravno vpišejo v univerzitetne programe. Zakaj bi se torej mučili s težko gimnazijo, če pa je mogoče do študija, poklica in zaposlitve tudi po lažji poti? Zadovoljno je bilo tudi gospodarstvo, ki je tako prej prišlo do kadrov. Nato je udarila še kriza: dolge, zahtevne študije, kot sta medicina ali pravo, so zmogli le še srednjeslojni starši.
Za nižje sloje so se vrata gimnazij tako počasi zapirala in s tem možnost, da se njihovi otroci kdaj uspešno pretolčejo čez tiste študijske smeri, ki vodijo v dobro plačane službe in na pomembne položaje. Če bomo dopustili, da se bodo deleži gimnazijcev še krčili, bomo dopustili, da se bodo socialni razredi spremenili v kaste. Eliti za svoje otroke 20 odstotkov stolov pač zadošča.
