Druga napaka je bila, da se v času avtocestnega razcveta ni poskrbelo niti za obstoječo železniško infrastrukturo, ki je propadala, proge pa so ukinjali. Železnica je tako v času, ko je po vsem razvitem svetu doživljala bum z vrtoglavimi hitrostmi vlakov, v teh zarobljenih krajih obveljala za relikt zgodovine; zato pri nas tudi zares še vozijo dizelske lokomotive. Ker so se gospodje raje vozili v limuzinah.

Tako smo danes tam, kjer smo. Vsi se zanašamo le na cestni transport, osebni in različnih cestnih prevoznikov, ki obratujejo le, kjer je dobiček, torej med velikimi mesti, vlak pa je večinoma le še farsa. Ta farsa gre tako daleč, da se predsednik vlade fotografira na novi elektrificirani progi, pri tem pa mu njegovi zamolčijo, da zanjo ni ustreznega električnega omrežja. Ga še nekaj let ne bo. In seveda – načrtujemo že novo širitev avtocestne primorke za še en pas.

In s tem Butal še ni konec. Kajti vsako leto pride tudi teden mobilnosti. Župan prestolnice se ponosno sprehodi po urejeni pešconi v središču mesta (koga briga, da je necenter zatrpan, ker ni garaž in ker »vozači« zato, da je center lep, pač parkirajo v nelepih soseskah), predsednik vlade pa ta dan sede na kolo. In pride v osrednji TV-dnevnik. In joj, skoraj bi pozabila: na ministrstvu za okolje in prostor obljubljajo nove odloke o kakovosti zraka in promocijo prehoda k trajnostni mobilnosti. Prelepo. Vsi ti odloki. In še lepše: promocija trajnostne mobilnosti. Naj to promocijo pošljejo na naslov tisti gospe, ki se vsak dan z avtomobilom pelje iz rodnega Logatca v službo na Ravne na Koroškem. 360 kilometrov v obeh smereh. Najmanj štiri ure v eno smer, si predstavljam. V žepni državici. Ker pač ni ne spodobnih vlakov ne avtobusnih povezav.

In ker jim ona ne more povedati, kaj si misli o njihovih promocijah »čiste« mobilnosti, jim bom v njenem imenu jaz: nehajte nas imeti za norca. Država je tista, ki edina lahko zagotovi vseslovensko trajnostno mobilnost, naj torej zaboga naredi železnice, da bodo ljudje lahko med potjo brali, ne pa da izgubljajo živce in življenje za volanom. Naj zagotovi avtobusne povezave z manjšimi kraji, kot so nekoč že bile, namesto da »pozdravlja« zasebne ponudnike, ki vskakujejo tam, kjer je sama zamočila, medtem pa državni uslužbenci promovirajo promocije promocij. Naj nam ne govori o kolesarjenju, ampak naj gradi kolesarske steze, naj nam ne pridiga o blagodatih hoje, ampak naj poskrbi, da ne bomo med hojo pocrkali od trdih in vseh drugih delcev v zraku.

Naj nas skratka nima za otroke, potrebne vzgoje, ki nalašč nočejo na lep, hiter vlak. Še posebej ne, ker nam je kvečjemu mačeha.