Harfa je močan simbol glasbeništva, pesništva, ljubezni, nadzemskega. Ta simbolika izvira iz grške mitologije, harfa je bila obvezni rekvizit boga Apolona in njegovega sina Orfeja. Na večini upodobitev iz antične grške, mezopotamske in tudi keltske tradicije harfo igrajo le moški. Tudi med srednjeveškimi trubadurji le izjemoma najdemo kakšno žensko. Da je inštrument postal priljubljeno glasbilo salonskih gospa, je bila zaslužna predvsem francoska kraljica Maria Antoaneta, ki je harfo tudi sama igrala. V Pariz je z Dunaja pripeljala svojega osebnega učitelja harfe in s svojim posredovanjem pri francoskih proizvajalcih harf močno vplivala na nadgradnjo tega glasbila. A koncertna dejavnost žensk je zelo dolgo, praktično vse do začetkov 20. stoletja, ostala omejena na igranje v salonih v sklopu zgledne meščanske izobrazbe. Znani in vplivni virtuozi koncertanti so bili zgolj moški. To vlogo so si morale ženske sčasoma priboriti – podobno kot tudi vse druge pravice v družbi.
Harfa slovi tudi kot glasbeni inštrument, ki je med tehnično najbolj zahtevnimi za igranje.Res je. Tudi učenje branja not na harfi je zahtevnejše od branja not pri klavirju, saj je v določeni fazi kompleksnejše zaradi moduliranja s pedalnim mehanizmom. Pa tudi v smislu fizične zahtevnosti je harfa težak inštrument za igranje. Vedno znova opažam, da je moškim, ki imajo že po naravi več mišične moči, velikokrat dosti lažje igrati harfo kot ženskam. Ženske moramo po večini pristopati do igranja harfe na nekoliko drugačen način. Sama prihajam iz naravoslovja in mi je zelo blizu fizikalni pristop, iskanje optimalnega načina izkoriščanja sile teže.
Je zaradi tega treba razvijati tudi mišično maso, trenirati določene mišice?Nekateri res pravijo, da je igranje harfe zaradi aktivnosti celega telesa kot neke vrste fitnes. Ampak to so zelo posplošene teorije. Tudi sama sem na začetku mislila, da je treba razvijati določene mišice na rokah in nogah, zdaj pa vidim, da je – če želiš harfo igrati na daljši rok – treba najti pot mimo pretiranega obremenjevanja mišic. Pri ženskah harfistkah se pogosto pojavljajo vnetja, predvsem »teniških mišic« na podlahti.
Je harfa zaradi kompleksnosti igranja res inštrument, ki dovoljuje tudi dosti več improvizacije med igranjem kot drugi inštrumenti?Ne. V smislu jazz improvizacij je v svetu harf le nekaj harfistov, ki so zmožni res dobro improvizirati. Pri harfi pri moduliranju ne prehajaš zgolj iz belih na črne tipke kot pri klavirju, ampak to počneš s pomočjo pedalnega mehanizma in gibov nog. Za to je potrebna kar visoka stopnja organizacije. Obstaja pa Wagnerjev zapis, v katerem piše, da v primeru svojih opernih partij za harfo dopušča harfistom določeno svobodo in, če je treba, dopušča tudi smiselne predelave. Sam se namreč ne spozna dovolj dobro na tehnične specifike tega inštrumenta in ni prepričan, da je vse napisal optimalno. A tu gre za predelave, ne za improvizacijo.
Kako je z repertoarjem skladb za harfo? Je izbor res močno omejen?Gotovo je repertoar bolj omejen kot pri klavirju ali violini, ampak majhen pa ni. Manjka nam originalnih del iz baroka in klasike. Do leta 1810 namreč še nismo imeli inštrumenta v današnji obliki. Za zgodnejše, preprostejše tipe harf se je pisalo manj oziroma so bile te največkrat le spremljevalna glasbila. Mozart je na primer napisal eno samo delo za harfo, Beethoven je harfo vključil le v eno svojo orkestrsko skladbo, prav tako Haydn. Po letu 1810 pa imamo veliko tako orkestrskega kot tudi solističnega repertoarja. Romantični skladatelji so bili s harfo še previdni, vključevali so jo predvsem v orkestrske skladbe, izogibali pa so se solističnih del. So pa v tem času veliko pisali harfisti sami. Tudi skladatelj Richard Wagner za solo harfo ni napisal nič, jo je pa rad vključeval v orkester. Veliko solističnih del, tudi številne parafraze na teme iz njegovih oper, so pod njegovim vplivom prispevali harfisti iz njegovih orkestrov. Podobno je bilo z Lisztom, Čajkovskim...
Kako je z učenjem harfe? Ker je velik inštrument, je verjetno ne moreš ravno nositi naokrog in je igrati doma in v glasbeni šoli…Kolikor poznam slovenski šolski sistem, je v tem smislu še malo okorel. V tujini, vsaj v avstrijsko-nemškem prostoru, ki ga bolj poznam, obstajajo harfe, ki si jih lahko narediš sam. Na glasbeni šoli na Ptuju, kjer sem osem let učila harfo, sem vnesla ta sistem v pouk otrok in tudi odraslih. Učenke so se udeležile seminarjev izdelovanja harf v Avstriji in Nemčiji. Gre za reprodukcije starih trubadurskih inštrumentov, ki so tudi cenovno zelo dostopne. Prenaša se jih v namenskih torbah, so tudi bistveno manj fizično zahtevne za igranje in zato primerne tako za majhne otroke kot tudi za ljubiteljsko dejavnost.
Kako pa je s prenašanjem velike harfe?Potrebuješ velik avto. Obstajajo tudi posebni vozički za harfo. V zadnjem času je izjemno priljubljen nemški voziček harpo, ki je povzročil pravo malo revolucijo transporta harf in se med harfisti prodaja kot vroče žemljice. Sama veliko prevažam harfo, zato sem morala razviti lastno tehniko za transport harfe v avto in iz njega. Pomoč potrebujem le, če sem na poti soočena z veliko stopnicami in pri roki ni dvigala.
Kaj menite o preigravanju pop in rock glasbe na klasičnih inštrumentih, kot to počnejo 2Cellos, Vanessa Mae, Maksim Mrvica in drugi. Je to način za popularizacijo klasične glasbe, ki se zdi po eni strani zelo elitistična.Tukaj gre za tako imenovani crossover, ki ima zelo malo skupnega s klasično glasbo. Gre sicer za klasično izobražene glasbenike, ki pa so zavestno izbrali popularnejši slog glasbe in popolnoma drugačen način prezentacije. Del občinstva je iz različnih razlogov očitno zapustil koncertne dvorane in zdaj raje zahaja v Stožice in na druge crossover koncerte. Najbrž poslušalci ob tej zvrsti ohranijo občutek, da ne poslušajo čiste komercialne glasbe, občutijo nekakšno povezavo s klasično glasbo, ki pa jim je predstavljena na trenutno bolj atraktiven način. Ta fenomen bi mi, klasični glasbeniki, morali vzeti kot neke vrste signal, se vprašati, zakaj v Sloveniji klasično občinstvo izgubljamo. Je to posledica nekakšnega elitizma, visokih cen ali pa zgolj nerazumevanja? Verjamem, da tudi s čisto klasično glasbo ni nemogoče ostati enako prepričljiv. Mislim, da se slovenski klasični glasbeniki v načinih popularizacije naše zvrsti ne smemo zgledovati po crossover kolegih. Najti moramo svoje, drugačne pristope, ustvariti bolj oseben odnos z našim občinstvom, vložiti veliko domišljije, ljubezni in humorja v prva srečanja otrok s klasično glasbo, nadgrajevati tradicije...
Bomo kdaj videli tudi kakšen crossover na harfi?Moje učenke so me že opozorile na duo The harp twins. Dvojčici, popolnoma identični, vizualno do konca stilizirani, uporabljata več tipov harf: od koncertne do električnih. Igrata vse od Game of Thrones do Iron Maiden. Na Slovaškem je harfist Michal Matejčik zaslovel s priredbami glasbe skupine Depeche Mode. V Sloveniji je neke vrste crossover primer trenutno pevka Raiven, ki igra tudi harfo. Najbrž obstaja še kar nekaj drugih primerov, a jih ne poznam.
Kaj pa moda v slovenskem glasbenem prostoru, da si vsi želijo igrati s simfoniki, tudi rockerji? Tudi sami dobivate kakšna takšna individualna vabila?Dobim, sem ter tja, vendar večinoma takšne ponudbe zavrnem. Se pa spomnim, da nikdar v življenju na nobenega od svojih akademskih koncertov, za katere sem včasih vadila leta, nisem dobila toliko pozitivnih pisnih odzivov in klicev, kot po koncertu v Cankarjevem domu, kjer sem odigrala eno preprosto skladbo z Otom Pestnerjem. Seveda se v takšnih primerih vprašaš, kaj širše slovensko občinstvo pravzaprav od tebe sploh želi. Mislim, da želi glasbo predvsem razumeti. Šele takrat lahko uživa.