Tako se na poti na morje, po kateri pogosto vozim ob koncih tedna, nemalokrat zgodi, da so povprečne hitrosti občutno nižje od predpisanih 130 kilometrov na uro, tudi zaradi voznikov tovornjakov, ki prehitevajo drug drugega. Da se zaradi tega za njimi naredi dolga kolona živčnih voznikov osebnih vozil, jim ni kaj dosti mar, nekako v skladu z reklom, kar ni prepovedano, je dovoljeno. O tem, da bi morali voznikom tovornjakov prepovedati tovrstno prehitevanje z grožnjo visokih kazni ob nespoštovanju – lep primer je zahodna soseda Italija – se govori že leta, a je tovornjakarski lobi očitno premočan, da bi dovolj poslancev dvignilo roko v prid zakonu.

Tudi zato, ker na avtocesti precej pogosteje vozim pod dovoljeno omejitvijo kot pa nad njo, sem bil presenečen, ko sem prebral, da pri Darsu predlagajo ukrepe za umiritev prometa, med katerimi je tudi znižanje najvišje dovoljene hitrosti na 120 kilometrov na uro; nekaj podobnega so že naredili v Franciji in Španiji. Logika je na videz sicer enostavna – nižja ko je dovoljena hitrost, manjše so posledice prometne nesreče. Dejstvo pa je, da strožja pravila še ne pomenijo večje prometne varnosti, saj je prvi pogoj, da se jih ljudje držijo. Prav tako strožja pravila niso zagotovilo, da na cesti ne pride do kaosa. Temu smo na slovenskih avtocestah priče iz dneva v dan.

Avtoceste praviloma sodijo med varnejše ceste, na katerih življenje izgubi manj ljudi kot na primer na regionalnih cestah, ki so najbolj krvave. Toda letošnja statistika prvih šestih mesecev kaže, da je na avtocestah življenje izgubilo kar 15 prometnih udeležencev, kar je petkrat več kot v enakem obdobju lani. Zato ne čudi, da znak za alarm močno sveti. Da na avtocestah ni vse, kot bi moralo biti, me ne čudi, saj na njih ni resnega nadzora. Tu in tam kakšno vozilo s sistemom provida za merjenje hitrosti in varnostne razdalje ter nekaj stacionarnih radarjev za ustvarjanje reda na avtocestah seveda ni dovolj. Ključna je namreč navzočnost policije. Čeprav se veliko vozim po avtocesti, policijske patrulje ne zaznam. To pa je, milo rečeno, čudno. Dobro vemo, da na ravnanje voznikov najbolj pozitivno vpliva ravno navzočnost policistov, saj vsi vemo, da se tam, kjer so policisti pogosteje, dogaja manj nesreč, saj smo vozniki precej bolj pozorni na upoštevanje prometne signalizacije in pravil varne vožnje.

Tudi zato je avtocestna policija, po vzoru Nemčije, Italije ali Nizozemske, edino zagotovilo, da se ob naraščajočem prometu, ki se je v zadnjih desetih letih podvojil, zmanjša število mrtvih in poškodovanih. Posledično bo tudi zastojev manj, promet bo bolj tekoč, živci voznikov pa precej manj napeti. Razlog proti je lahko zgolj eden – se ne izplača. Koliko je že vredno življenje v Sloveniji?