Da smo obstali in se ne bomo več premaknili, nam je med nedavnimi vožnjami Toyotinega poltovornjaka hiluxa po brezpotjih Fruške gore v glavo šinilo kar nekajkrat. V mislih smo že videli, kako bomo, do kolen zakopani v blatu, poprijeli za lopato ali pa nam bo na pomoč priskočil kakšen izmed ogromnih traktorjev, ki jih je po okoliških vojvodinskih poljih polno. A se je mogočni, 5,26 metra dolg in slabi dve toni težek velikan vselej izmazal. Kaj izmazal, suvereno nas je spravil iz vsake zagate! Čeprav je, vsej svoji mogočnosti navkljub, nekajkrat poplesaval kot baletka, je, ko smo bili na robu, vselej »zagrabil« in nas odpeljal naprej.

Res je sicer, da smo dan prej na bližnjem poligonu hiluxa že dodobra preizkusili. Pognali smo ga na strme klance, na katerih smo spoznali elektronska sistema, ki pomagata pri speljevanju navkreber in pri zaviranju ob spuščanju, pa na razgiban teren, na katerem smo spoznali sistem za aktivni nadzor zdrsa. Prav tako smo ga preizkusili na izredno strmem bočnem naklonu (hilux zmore peljati tudi ob kar 48-stopinjskem nagibu vozila) in z njim zabredli v »bazen« z vodo, višjo od pol metra. A vseeno je to nekaj povsem drugega kot z njim zapeljati na brezpotja – na poligonu pač veš, da je vse natančno premerjeno tako, da demonstrira sposobnosti vozila, v naravi pa se razmere spreminjajo. In ko dan prej že tako vlažno in drseče območje še dodatno namoči nevihta, kot je ne pomnijo niti domačini, je recept za adrenalin, ki mestoma že prestopa mejo strahu, ko te na primer na strmem klancu začne zanašati proti bližnjemu drevesu, popoln. A le na začetku, kasneje, ko se prepričaš, česa vsega je hilux sposoben, je vse skupaj le še užitek. Velik užitek.

Ni pa hilux zgolj terenski hrust, je precej več kot to. Nova, že osma generacija zagotovo najbolje doslej v praksi udejanja svoje ime – hilux je namreč sestavljenka besed high (visok) in luxury (luksuz). Njegova minimalna oddaljenost od tal tako znaša 21,2 centimetra, da je luksuzen, pa pričajo kakovostni materiali v notranjosti, ki so na ravni boljših športnih terencev, urejenost voznikovega delovnega okolja s 7-palčnim zaslonom na čelu ter številni pripomočki in dodatki. Od izbire načina vožnje, kamere za vzvratno vožnjo, predala za dve pollitrski plastenki z možnostjo hlajenja in odlične zvočne izoliranosti potniške kabine do popolne varnostne opremljenosti (tu je celo sistem za zaznavanje pešcev). Skratka, voznik in potniki, ki imajo tudi zadaj prostora na pretek, se v tem delovnem stroju počutijo kot v luksuznem vozilu, še posebno razveseljivo pa je, da se poleg opisanih terenskih zmogljivostih ta avto zelo udobno pelje tudi po običajnih cestah in avtocestah. Dovolj je preklop vrtljivega gumba, s katerim iz štirikolesnega (ta ima dve nastavitvi, H4 za spolzke ceste in visoke hitrosti ter L4 za zahteven teren in nizke hitrosti) preklopite v pogon na zadnji kolesi in že je hilux udobna avtocestna križarka.

Poleg vsega naštetega ima hilux še eno lastnost: je zmogljiv dostavni avto, ki z ojačanim vzmetenjem ponuja več kot tono nosilnosti, njegova vlečna zmogljivost pa znaša od 3,2 (pri verzijah z enojno in podaljšano kabino) do 3,5 tone (dvojna kabina). Od karoserijske različice je odvisna tudi dolžina kesona, ki sega od 154 centimetrov pri dvojni kabini in 183 pri podaljšani do 234 pri enojni, medtem ko je širina pri vseh podobna (od 151,5 do 152 centimetrov). Pa še nekaj je odvisno od kabine: cena. Hilux, ki ga v vsakem primeru poganja novi 2,4-litrski dizelski motor s 150 konji (110 kilovati), namreč z enojno kabino stane najmanj 25.000 evrov (tak je tudi edini na voljo z dvokolesnim pogonom), s podaljšano 28.900, z dvojno kabino, pri kateri je na voljo tudi samodejni menjalnik, pa vsaj 30.900 evrov.

P. S.: Fruško goro smo prekrižarili v konvoju hiluxov z dvojno kabino, za katere bo tudi največ zanimanja. Zato vse zapisano velja zanje.