Že od začetkov preoblikovanja slovenske vojske v poklicno vojsko – in takrat smo vsi vedeli, da bo to drago – so ministri drug za drugim poudarjali, da bomo imeli natančno takšno vojsko, kot si jo lahko privoščimo. Le redki so v tem prepoznali nevarno igro besed. Kaj si lahko v nekem trenutku privoščimo, je bolj stvar odločitev in postavljanja prioritet kot matematične analize stanja. Vsegliharsko rezanje izdatkov v vseh postavkah proračuna ni posledica sprejemanja odločitev, temveč posledica nesprejemanja le-teh. Vojska ima namreč preživetveni minimum, ki ji še zagotavlja neko kredibilnost. Ne kredibilnost za partnerje v zvezi Nato, pač pa kredibilnost navzven in navznoter. Torej za »zunanjega sovražnika« in »domačo javnost«. Brez kredibilnosti bo vojska le kup oboroženih in nezadovoljnih javnih uslužbencev. In zakaj je ta kredibilnost tako pomembna? Ker je temelj za odvračanje nevarnosti. Kot je pred časom pojasnil litovski profesor in strokovnjak za strateška vprašanja dr. Kęstutis Paulauskas, je odvračanje sorazmerno preprosta ideja: en akter prepriča drugega akterja – recimo mu potencialni agresor – da mu bo agresija prinesla le stroške in najverjetneje nesprejemljivo škodo, ki bo presegla morebitne pridobitve, materialne ali politične. Odvračanje – ta zapletena socialna interakcija – pa je utemeljeno na povsem človeških čustvih: strahu, pogumu, zaupanju, volji do moči in maščevanju. Predvsem pa mora »odvračani« verjeti, da ima opravka z močnejšim od sebe.
Tu se začnejo težave Slovenije. Ima vojsko izjemno izurjenih in neverjetno potrpežljivih pripadnikov. Nihče ne more zanikati tega, navsezadnje to dokazuje na vseh mednarodnih operacijah, kjer je to takoj očitno. A kot organizacija bi naša vojska težko nastopila kot dejavnik odvračanja. Politika jo namreč slabi že dobrih deset let. Zaradi finančne krize ji je odvzela 40 odstotkov sredstev za razvoj novih zmogljivosti in ohranjanje obstoječih ter za opravljanje zakonsko določenih nalog. Dobro, temu še lahko rečemo zategovanje pasu. A hkrati s tem, ko so državni guruji razlagali, da so investicije v razvoj odgovor na krizo, je obrambni sistem za 90 odstotkov zmanjšal prav investicije. Vojska je živela iz rok v usta. Vse to se je dogajalo tudi po letu 2010, ko je bila sprejeta resolucija o strategiji nacionalne varnosti, ki je napovedala potencialne grožnje, ki se danes uresničujejo – od terorizma do ilegalnih migracij in konvencionalnega oboroženega konflikta. »Paradoks je v tem, da smo od leta 2010, ko je bila ta resolucija sprejeta, drastično znižali obrambne izdatke in sredstva za zagotavljanje varnosti, medtem ko so se v Evropi začele uresničevati napovedane grožnje, ki so v nekaterih primerih dosegle tudi naše ozemlje,« je za revijo Slovenska vojska povedal direktor direktorata za obrambno politiko Aleš Mišmaš.
Imamo resnično lepe dokumente: strategije, resolucije, programe ... Hudič pa je, da realnost potem noče sodelovati. Tako so ti programi v preteklosti že predvidevali dve motorizirani brigadi. Resničnost je rekla ne. Nakup transportnega letala. Resničnost je rekla ne. Dvanajst tisoč pripadnikov stalne sestave. Resničnost je spet rekla ne. Februarja letos je državni zbor sprejel srednjeročni obrambni program do leta 2020. Bere se precej bolj optimistično, kot kaže priloga proračuna za leto 2017. Predvideva 400 zaposlitev na leto. Predvideva, da se bo delež stroškov, namenjen nabavam in gradnjam, do leta 2020 povečal na 15 odstotkov, struktura obrambnih izdatkov pa bo 67 : 18 : 15. Leta 2020 naj bi za nakup opreme vojska porabila 67 milijonov evrov (letos bo porabila slabe 4 milijone evrov). Vprašanje pa je, ali bo resničnost tokrat sodelovala.
Vojska doslej ni imela sreče. Resničnost velikokrat ni bila pripravljena sodelovati z načrtovalci. Bizarna zgodba s pomanjkanjem streliva je zato v bistvu le alegorija naših oboroženih sil. Skupaj z dolgo verigo ministrov, ki so obrambo prevzemali brez referenc in z nejevoljo, ter z vrhovnim poveljnikom, ki raje pleše in poje, kot opravlja svoje delo.
