V senci velikih besed voditeljev sveta dnevne probleme beguncev rešujejo prostovoljci

»Dopust«, ki ga ne bom pozabil

Med prostovoljci z vseh vetrov v Grčiji poleg Nemcev prednjačijo Španci. Aleida López Giménez iz Katalonije je pred kratkim doštudirala, nato je v času daljše brezposelnosti želela odpotovati v Grčijo in se priključiti prijateljem, ki so tu že delovali. »Bila sem popolnoma brez denarja, imela veliko časa, a si nisem mogla plačati poti in bivanja v Grčiji. Zdaj imam službo in denar, a nimam časa, da bi bila tukaj dlje časa. Še teh nekaj dni mi je šef le stežka odmeril.« S prijateljem Robertom sta si vzela teden dni dopusta, priletela sem z letalom, se priključila skupinama Soul Food Kitchen in Philoxenia ter pomagala pri delitvi hrane beguncem in lokalnim brezdomcem, ki so našli zatočišče v parkih Soluna. Teden je bil hitro, za Roberta prehitro, naokoli. Ob poslovilnih objemih z novimi prijatelji se je skorajda opravičeval: »Imam svoje razmeroma solidno življenje, ki sem ga gradil vrsto let. Dolgo sem se boril sam s seboj, ob misli, da ne morem pomagati vsem. Da je nepravično pomagati le nekaterim in še to le tu in tam. S svojim delovanjem tudi ne morem premagati krivičnega družbenega sistema in slabe politike, ki ga ustvarja ter tako povzroča takšna stanja kaosa, stisk in obupa ljudi po vsem svetu. Ta nemoč me je ubijala. Potem sem se le uporniško odločil, da je vseeno bolje, da pomagam, kolikor pač morem, vsaj nekaj dni, vsaj nekaj ljudem. Vsaj tem bom naredil nekaj dobrega, jim polepšal kakšen trenutek ali dan. Vredno je bilo. 'Dopust', ki ga ne bom pozabil. Še bom prišel, verjetno že kar za božične praznike.«

Begunci z zahoda

Tudi Nigel Mowbray, učitelj biologije, predčasni upokojenec s Severne Irske, ki že nekaj let živi v Španiji, navdušen motorist in popotnik, se je na svojem zgodnjepomladanskem križarjenju ustavil tudi v Grčiji.‎ Ko se je neposredno srečal z begunci in njihovo nesrečo, se ga je to dotaknilo. Zdaj je tu že tretjič v pol leta. Svojo pomoč je razpredel med več skupin prostovoljcev, pomagal je že v večini begunskih taboriščih po Grčiji. »Te strašljive zgodbe, ki sem jim priča, sem brezplačno, kot reportaže ponudil medijem v Veliki Britaniji. Ah, štorij o begunski problematiki imamo že čez glavo dovolj, so me zavrnili.«

Pomoč državljanov Evrope

Prostovoljci se povezujejo in organizirajo prek spleta in prihajajo v Grčijo posamično ali v skupinah. Kratkoročni prostovoljci, ki pridejo za teden ali dva, mesec ali dva, si stroške poti in bivanja praviloma financirajo sami. Ali pa se pridružijo skupinam, ki delujejo s pomočjo crowdfounding spletnih strani, sredstva pa zbirajo tudi prek dobrodelnih organizacij v svoji matični državi. Take skupine so denimo Dresden-Balkan Konvoi, Blue Ants, Graz Spendenkonvoi, Frankenkonvoi in druge. V eni od nemških organizacij so mi zaupali, da so v dveh mesecih zbrali kar za 100.000 evrov prostovoljnih prispevkov, večino od zasebnih donatorjev. Njihova močna ekipa, z nekaj kupljenimi rabljenimi avtomobili, lonci in gorilniki, v severni Grčijo kuha čaj in tople obroke za več taborišč in več tisoč ljudi. Morda najpomembnejša naloga prostovoljcev je namreč priprava polnovredne hrane, saj te najbolj primanjkuje; grške oblasti so namreč pri tem zelo skromne. Vzporedno s tem zbirajo tudi oblačila, čevlje, igrače, vozičke za otroke, volno za pletenje, kolesa oziroma vse, kar pride prav, da ubežniki iz srednjevzhodnih vojn vsaj za krajši čas občutijo pridih normalnega življenja.

A volonterjev, ki kolegom »dolgoprogašem« v intervalih pomagajo pri kuhanju in organizaciji delitve hrane, je včasih premalo. Več jih je bilo poleti, med dopusti oziroma počitnicami, ko so »na teren« prihajali tudi tako imenovani »volonturisti« – kot jih zafrkljivo imenujejo »pravi« prostovoljci. Pomoč so sicer ponudili, a le za nekaj ur na dan, potem pa so, ko so se pofotografirali z begunci, odšli na plažo. Če so ostali več dni, so želeli imeti prosto vsaj v nedeljo. »Prostovoljstvo ni dopust. Je trdo delo od ranega dopoldneva, ko je treba nabaviti surovine za kuhinjo, popraviti kakšen avto, postaviti novo kuhinjo, se dogovoriti z dobavitelji, pripraviti in skuhati hrano, nato pa se več ur voziti po ulicah in parkih Soluna ter jo deliti. Večkrat je treba sproti reševati tudi kakšnega od nujnih problemov beguncev, ki te prosijo za pomoč, recimo ko nekoga boli zob. Mi smo njihova edina zveza, edini up v neznanem mestu. Naš vsakdan se običajno konča tam okoli polnoči ali kasneje,« mi je ob približno taki uri ob kozarcu piva razlagala Leanne.

Vsak prihranjen cent šteje

V nasprotju z mednarodnimi humanitarnimi organizacijami, ki (pre)obilen del sredstev porabijo za »administrativne« stroške, prostovoljci in njihove organizacije z zbranim denarjem ravnajo sila racionalno. »Ljudje so težko zaslužili denar, ki nam ga donirajo. To je treba spoštovati in ga trošiti zelo, zelo premišljeno. Če zbijemo ceno kilograma paradižnika ali krompirja za 20 centov, pri teh količinah, ki jih rabimo, lahko nabavimo veliko več hrane in nahranimo več ljudi. Med lokalnimi dobavitelji slovim kot trd pogajalec,« mi je dejal slovenski samoorganizirani prostovoljec Adis Imamović Pixi. Že dobro leto s svojimi lonci spremlja begunce od Brežic prek Beograda do Soluna.

Prostovoljci, ki več mesecev ali let spremljajo vojne migrante na njihovih poteh, so naključni nomadi, ki za svoje življenje porabijo sila malo. Za dobro komunikacijo in organizacijo potrebujejo soliden računalnik ali pametni telefon, pa kavo in cigarete v večjih količinah. Osebnih stvari, kot so denimo oblačila ali kozmetika in še kakšna malenkost, imajo le za manjši nahrbtnik. Spijo po skladiščih, v šotorih, razmajanih kombijih. Ob skladišču Kevina Pottsa v predmestju Soluna so si nekateri, ki so tu obstali za dlje časa, iz zavrženih in doniranih lesenih plošč postavili enostavne hiške, v katere se vržejo le spat. V njih si tudi najdejo svoj zasebni kotiček, kamor se umaknejo, ko se jim vse skupaj preveč nakopiči.

Anja Tedeško iz Kopra je šla leta 2000 v Torino študirat antropologijo. V naslednjih letih se je občasno vključevala v aktivnosti pomoči za socialno ogrožene, študij zaključila z magistrskim nazivom ter se posvetila raziskovanju kombinacij zvokov, ki bi jih lahko uporabili v glasbi. S prijatelji je sodelovala na raznovrstnih glasbenih delavnicah po vsej Evropi ter se ob velikem izbruhu begunske krize znašla na grškem otoku Lezbosu. »V razburkanem morju smo lovili gumenjake z ljudmi in jim pomagali na kopno. Ko so dolge ure na plažah čakali na avtobuse humanitarnih organizacij, da bi jih prepeljali v begunske centre, jim nihče ni priskrbel tople odeje ali hrane. Pa smo to začeli delati mi, prostovoljci. Prvo kuhinjo sem postavila kar na plaži, denar za lonce, gorilnik, plastične skodelice in hrano sem dala sama, kasneje pa so mi priskočile na pomoč še nekatere večje organizacije, ki so delovale tam. Ker so begunski čolni pristajali na različnih koncih otoka oziroma plažah, smo kuhinjo nenehno tovorili sem in tja. Z nekom iz skupine Svobodni zdravniki sem se pogovarjala, da bi bilo dobro imeti mobilno kuhinjo. Rekel mi je, naj svojo zamisel spravim na papir. Napisala sem mu svoj 'projekt', bil mu je všeč, še istega dne mi je kar v roke dal denar in preprosto dejal: Uresniči to! Kupila sem rabljen kombi, ga opremila za kuhanje in bivanje in tako od zgodnje pomladi živim v njem ter kuham ob begunskih centrih po Grčiji, Srbiji, Turčiji in zdaj spet v Grčiji. Morda je bilo najhuje v Turčiji, na podeželju blizu Izmirja. Begunci so tam spontano postavili taborišča okoli tovarn in večjih farm, ob poljih, dobesedno v spomladanskem blatu. Delali so za tri, štiri evre na dan. Hrano in vodo so morali plačati. Sodobno suženjstvo. Ko so lokalni mafijci začutili, da jim postajam premočna konkurenca, saj so begunci za hrano trošili manj, ker sem jim jo brezplačno priskrbela jaz, je nekega dne k meni prišel šef lokalne policije. Odločno vljudno mi je dejal, da me jutri ne želi več videti tam, če ne ...,« mi je svojo zgodbo povedala Anja, ki sredstva za delovanje nabira prek svoje spletne strani Philoxenia Mobile Kitchen. Zadnja dva meseca kuha v okviru skupine Soul Food Kitchen in deli hrano beguncem in brezdomcem po parkih Soluna.

»Policisti v Solunu so razmeroma strpni. Če le nimajo konkretnih ukazov, nam pri našem početju radi pogledajo skozi prste in ne preganjajo ne nas ne beguncev. Tudi prebivalci so večinoma strpni, se pa seveda tudi zgodi, da tu in tam kdo kriči na nas in kliče policijo,« je še povedala.

Begunci pomagajo volonterjem

Mohammad in Ahmad, 20- in 23-letna študenta iz Sirije, sta mesece, preživete v taboriščih, čakajoč na takšen ali drugačen razplet njune usode, izkoristila tako, da sta se priključila prostovoljcem, in zdaj jim pomagata pri njihovem delu. Tako sta vsaj zaposlena, za nekaj časa pa sta se tudi rešila taborišča ter tako spet okusila delček ukradenega normalnega življenja. V veliko logistično pomoč volonterjem je tudi 26-letni inženir Ali iz Irana, ki si je želel svoje življenje preživeti v drugačnem »družbenem utripu«, kot ga je lahko živel v Iranu. Dolgo časa brezposeln se je podal iskat boljše življenje. Iz Grčije se je proti zahodu napotil po tihotapskih poteh. V nekem makedonskem gozdu so ga njegovi vodniki – tihotapci neusmiljeno pretepli in mu pobrali vse, kar je imel. Tri dni je taval po neznanem terenu, dokler ni izčrpan prišel v neko vas, kjer ga je prijazen domačin povabil na kavo in okrepčilo. Ko si je oddahnil, je na vratih že stala policija. Dobre tri ure so ga pretepali, misleč, da je tihotapec, in iz njega poskušali izvleči, kje ima skrito svojo skupino beguncev. Močno obtolčenega so ga naslednji dan vrnili na grško stran meje. Zdaj že nekaj mesecev živi po solunskih parkih in volonterje obvešča, koliko brezdomcev je v njih in kje so. V Soul Food Kitchen tako vsak dan vedo, koliko hrane pripraviti in kam jo dostaviti.

Rashida iz Sirije sem spoznal poleti med svojim bivanjem med prostovoljci in poročanjem o begunskih taboriščih v okolici Soluna. Po neuspelem prečkanju meje z Makedonijo zgodaj spomladi mu je zmanjkalo denarja in obstal je v Idomeniju in nato v Solunu. Mesece je prostovoljcem pomagal pri njihovem delu. Lupil je krompir, kuhal čaj, pomagal nabavljati hrano, prevajal pri stikih z begunci v taboriščih, miril nekatere obupane sotrpine, ki so ob prihodu prostovoljcev s hrano že popolnoma strti kričali: »Namesto da nam nosite hrano, raje odprite meje!«

Zaradi njegove pokončne drže in iskrene dobrovoljne komunikativnosti sem z njim navezal trdnejše, skoraj že prijateljske stike. Nekega septembrskega dne se je naveličal več kot polletnega čakanja na intervju za relokacijo v Nemčijo, kje na azil že čakata njegova mama in brat. Navezal je stike s tihotapcem, ki se hitro najde pri roki, saj se nenehno potikajo okoli beguncev in iščejo priložnost za zaslužek. In nekega dne sta odšla. Dogovorila sva se, da me pokliče iz Makedonije ali Srbije, morda celo Madžarske ali, z božjo pomočjo – inshallah – iz Nemčije. Obljubil sem mu, da bom spremljal njegovo pot, ter ga prosil, naj me redno obvešča, kje je. Obljubil sem mu, da mu bom priskočil na pomoč, če bo kje obstal. Obljubil sem mu, da bom »pazil« nanj.

Ni pravil in ovir za tihotapce

Več kot dva tedna od njega ni bilo glasu. Tihotapcu, ki je svoje »blago« že pred tednom predal naprej in se vrnil v Solun, sem prijazno namignil, da ga bom spravil v težave, če se mi »najin« begunec ne oglasi v dnevu, največ dveh. Zatrdil mi je, da je »vse v redu«, da je že več dni v neki varni hiši nekje ob tihotapski poti ter s skupino drugih beguncev čaka na primerno priložnost za nadaljevanje poti. Ravno tisti dan je iz makedonske obmejne vasi Vaksinci pricurljala vest, da so tihotapci v neki skedenj zaprli skupino 70 beguncev, ki so jih peljali proti Srbiji, jih več ur pretepali, jim grozili s pištolami in noži ter jih oropali vsega, kar so še imeli pri sebi. Nad njimi so se izživljali kar nekaj ur, pri tem so se »pozabavali« tudi z več dekleti. Slišati je bilo tudi, a nemogoče preveriti, da nekateri tihotapci zaradi nezaupanja beguncev le-tem pred potjo dajo svoj bančni račun ter se dogovorijo, da bodo nanj nakazali dogovorjeni znesek, ko bodo na dogovorjenem cilju. Ko jih uspešno prepeljejo na želeno destinacijo, begunci telefonirajo svojim domačim ali prijatelju, ki na račun tihotapske druščine nakažejo denar za opravljeno storitev. Dogaja se tudi, je še povedal moj vir, ki je želel ostati neimenovan, da pretepenega, ponižanega in oropanega begunca prisilijo poklicati svoje domače in jim naročiti, naj na tihotapčev račun nakažejo določeno vsoto denarja, sicer ga bo ta pokončal.

Rashid se mi je oglasil naslednji dan. Na kratko, saj se je bal, da ga odkrijejo policisti, ki lovijo telefonske signale beguncev. Oglasil se mi je spet čez tri dni, ko so ga ujetega blizu Leskovca pripeljali v sprejemni center za begunce v vasi Preševo na meji med Kosovom in Makedonijo. Center na njegovo srečo slovi kot najbolje urejen v Srbiji, s korektnim odnosom do svojih varovancev. Tako korektnim, da nama po uri klicanja dežurnega oficirja na vhodu na razne instance niso pustili, da se za nekaj minut srečava vsaj čez ograjo ob vhodu. Da sem ga lahko skrivaj oskrbel z najnujnejšimi potrebščinami, nekaj denarja, cigaretami in dragoceno lokalno SIM-kartico, s katero lahko ceneje komunicira s svetom, sem moral iznajdljivo izkoristiti vse na hitro spletene zveze poznanstev v mestu. Splesti jih ni bilo preveč težko, saj mesto na tromeji slovi po »široki paleti raznovrstnih storitev«.

Še iste noči me je Rashid ves vesel obvestil, da je od treh različnih ljudi skozi trdno zapahnjena vrata centra dobil vse, kar sem mu poslal.