Svet s Trumpom
Bolj kot samo vprašanje morebitne zmage Donalda Trumpa ostaja neznanka, kakšen predsednik bil bil dejansko Trump. Ali bi ga ogromna birokratska mašinerija, ko bi enkrat padel v njeno kolesje, zmlela in obrusila do te mere, da bi postal bolj predvidljiv in podoben svojim predhodnikom? Kaj pa če bi tudi kot predsednik ostal podoben samemu sebi in bi se obdal s sodelavci po svoji podobi? Bi z Rusijo podpisal pakt Putin–(Ribben)Trump, kot se je o najbolj črni mori ameriško-ruskega približevanja duhovito izrazil latvijski novinar Dainis Ivans ob obisku ameriškega podpredsednika Bidena v regiji julija letos? Kakšen bi postal Nato, če izvajanje 5. točke sporazuma (napad na eno članico je napad na vse) ne bi imelo več samoumevne ameriške podpore? Če je sedanji Nato zastarel, kakšen bi bil videti Trumpov Nato? Ali bi v njem sploh še bil prostor za Slovenijo? Vse zgodbe o evropski vojski bi čez noč dobile nov pomen. Pogajanja TTIP bi bila nepreklicno prekinjena. Kakšna bi bila ekonomska cena nove izolacionistične politike ZDA? Amerika bi se potegnila na svojo celino in za svoj račun enormno povečala oborožene sile. Kaj bi z njimi počela, bi odločal samo Trump. Kako bi Evropa živela brez ZDA ali vsaj brez takšnih ZDA, kot jih pozna in s katerimi je bila v dobrem in zlem tesno povezana skoraj celo stoletje?
Svet z Le Penovo
Če bi se Francija po zmagi Marine Le Pen na referendumu odločila za frexit, ali bi od Evropske unije ostalo še dovolj geopolitične mase, da bi jo sredotežne sile zadržale skupaj? Bi bila Nemčija dovolj za novo gravitacijsko jedro? Bi pogajalski blok Velika Britanija–Francija nadvladal ostanku Unije in kdo bi potem komu postavljal pogoje? Kako bi potekalo razpadanje Unije, postopno ali z velikim pokom? Bi bila involucija dinamičen proces, ki bi se začel z razpadom Schengena, nadaljeval z razpadom evrske cone, potem vključeval prostotrgovinsko združenje brez svobodnega pretoka ljudi, kapitala, dobrin in storitev in se končal z zmanjšano originalno ekonomsko skupnostjo petih držav? Bi se države v izpraznjenem prostoru združevale regionalno – v skandinavsko, višegrajsko, beneluško, mediteransko skupino? Kaj pa nikogaršnji prostori, kot na primer Balkan? Bi ga zapolnila Turčija ali Rusija? Bi velik pok povzročil razpad na raven nacionalnih držav? Ali bi sploh obstajalo še kakšno lepilo, ki bi lahko držalo države skupaj? Pa preostanek sveta – Rusija, Kitajska, Afrika, arabski svet? Bi deloval kot črne luknje, ki nas bodo prej ali slej tako ali drugače ekonomsko, vojaško ali demografsko prekrile ali posrkale vase?
Svet s Hoferjem
Oživljanje rajnke Avstro-Ogrske, ki naj bi jo sestavljale Avstrija, Češka, Slovaška, Madžarska, Hrvaška in Slovenija, v viziji Norberta Hoferja, avstrijskega predsedniškega kandidata, v kontekstu preostalih dezintegracijskih in/ali populističnih procesov ni več projekt političnega lunatika. Kakšna bi bila resetirana skupna struktura – monarhija, republika, konfederacija ali federacija, je vprašanje odnosov moči teh nacionalnih in lokalnih interesov, pa tudi zgodovinskih ljubezni in animozitet. Kaj si državljani mislijo o tem, jih politika (še) ne upa vprašati.
Ponavljanje vedno istih manter
Ker Slovenija ne živi v političnem vakuumu, bo prej ali slej tudi pri nas politično težo pridobila stranka, ki bo zastopala nekakšno »osamosvojitveno« politiko od EU. Združena levica takšno politiko že ima, kar se tiče Nata. Slovenija se je pred četrt stoletja odločila za samostojnost pod sloganom Evropa zdaj, kjer je bila Evropa mišljena v njenem najširšem vrednostno-civilizacijskem in geostrateškem smislu in šele naknadno konkretizirana kot Evropska unija in še kasneje kot severnoatlantsko zavezništvo. Mi si dejansko samostojne slovenske države zunaj čvrstih multilateralnih institucionalnih spon sploh ne znamo predstavljati, ker smo pač vedno bili del nečesa večjega, najprej Avstro-Ogrske in potem dveh Jugoslavij. Zato se že sama misel, da bi se z Evropsko unijo ali Natom utegnilo zgoditi kaj tako dramatičnega, kar bi privedlo do njunega temeljnega prestrukturiranja ali celo razpada, enostavno upira našemu miselnemu obrazcu. V teh kriznih letih ponavljamo eno in isto mantro – Slovenija kot del zahodne Evrope, nemško-francoskega vlaka, Evrope prve hitrosti, najbolj povezanega ali poglobljenega dela, federalne Evrope, Združenih držav Evrope.
Če o teh možnih črnih scenarijih govorimo, še ne pomeni, da se bodo zares tudi zgodili. Velja tudi obratno – če o njih ne govorimo, se s tem še ne zavarujemo pred takšno prihodnostjo. Zgodovinsko gledano nacionalne države v evropskem prostoru svojih nasprotujočih si nacionalnih interesov niso znale reševati drugače kot s silo in vojno. Šele evropska ideja o skupnem domu je bila tista, ki je presegla zgodovinsko prekletstvo in nato v evolutivnem procesu rasti in poglabljanja integracije zagotovila sedem desetletij miru, razvoja in blaginje, ki so magnet in vzor tudi drugim delom sveta. Ker o tem ne govorimo, je videti, kot da drugačne alternative sploh ne obstajajo. Čeprav zgodovinska izkušnja res ni kaj prida koristna, pa ne pomeni, da avtomatično sledi, da vsaka involucija evropske ideje ter renacionalizacija nujno peljeta v zaostrovanje in antagoniziranje nacionalnih interesov. V novem geopolitičnem in geostrateškem okolju, ki ga opredeljujejo tudi novi in drugačni tehnološki, sociološki in demografski dejavniki, je nujno treba na novo in drugače domisliti tudi pomen, naravo, potenciale ter interakcije nacionalne države. Predsodki in stereotipi niso bili nikoli koristen vodnik racionalnemu razmišljanju, ki mora biti sposobno pogledati tudi naprej, čez plot, v neznano. Čeprav drži, da je tisti, ki ne pozna zgodovine, obsojen na njeno ponavljanje, drži tudi, da zgodovina ne daje vedno in povsod odgovorov za prihodnost.
Antonio Gramsci v Zaporniških zapiskih pravi, da so najbolj nevarna obdobja v zgodovini obdobja interregnuma, ko staro umira, novo pa še ni rojeno. Evropa in ZDA sta v neke vrste medvladju, ko so stari obrazci vladanja na preizkušnji, novih pa še ni na obzorju. V vakuumu nastajajo krize, konflikti in vojne. Na koncu se vedno vzpostavi novo ravnovesje, nov red. S fleksibilnostjo in pogumom moramo biti med tistimi, ki ga bodo pisali. Zato evropska in nacionalna politika, tako kot evropski nogomet, potrebuje – nove Čeferine.
