Bile so to, ob povzemanju Dijsselbloemovega nastopa dodaja Politico (ameriški pretežno spletni medij, katerega evropska »podružnica« je razmeroma hitro vzpostavila dobro obveščevalno mrežo med bruseljskimi lobisti in uradniki), najbolj sočne vrstice večera. Skupaj s priznanjem, da je treba reformirati nizozemski davčni sistem (znan kot eno od evropskih davčnih »nebes«, zaradi česar je Nizozemska ena od najbolj priljubljenih držav tudi za »investicije« slovenskega kapitala): »Pravičnost in enakopravnost morata biti naše vodilo.«
Že jutri: Enotno v korist državljanov
Dijsselbloem si je doslej večji del svojega v marsičem vprašljivega slovesa pridobil med pogajanji EU (IMF in ECB) z Grčijo. Ko s svojo nepopustljivostjo na liniji ordoliberalnega diktata nemškega kolega Wolfganga Schäubleja ni bil »del rešitve za probleme jeznih volilcev«, temveč nasprotno – del problema samega. Da o nizozemskem davčnem sistemu, ki se ga zdaj, nekaj mesecev pred parlamentarnimi volitvami, Dijsselbloem pa je finančni minister države že dobra štiri leta, gotovo ne bo lotil, ne govorimo.
»Sporočilo današnjega srečanja je, da tudi po britanskem referendumu sedemindvajseterica ostaja enotna. Želimo si naprej razvijati EU v korist evropskih državljanov,« je v Bratislavi konec prejšnjega tedna dejal slovenski premier Miro Cerar. Pač zvesto skupnemu sporočilu voditeljev evropske 28-minus-1 »družine«, da so njeni voditelji (v dobesednem prevodu) »odločeni iz EU s 27 članicami narediti uspeh« in da mora EU »boljše služiti potrebam in željam državljanov«. In za dosego omenjenih ciljev so se voditelji v Bratislavi »zavezali, da bodo državljanom v naslednjih mesecih ponudili vizijo privlačne EU, ki ji bodo lahko zaupali in jo podprli«.
Kar vse je, brez sleherne zlobe rečeno, zgolj »pozitiv« tistega, kar je po Politicu rekel Dijsselbloem za zaprtimi vrati. Sporočilo iz Bratislave bi se namreč lahko jedrnato glasilo tudi tako: Dragi državljani, vse nam je spodletelo in verjemite nam, da bomo to zdaj v nekaj mesecih (!) popravili!
Te dni mineva natančno deset let od »afere«, ki je v končni posledici štiri leta kasneje pomembno pripomogla k absolutni zmagi Viktorja Orbána na madžarskih parlamentarnih volitvah. Lagali smo zjutraj, lagali smo zvečer in lagali smo ponoči, je Ferenc Gyurcsány priznal funkcionarjem svoje (vladajoče) socialistične stranke mesec dni po aprilskih volitvah leta 2006. Tonski posnetek tega njegovega nastopa je prišel v javnost septembra istega leta: »Zafurali smo. Ne malo, ampak zelo. Nikjer v Evropi ni nihče naredil takšne neumnosti kot mi. To je mogoče pojasniti. Zadnje poldrugo leto, dve leti, smo samo lagali. Bilo je povsem jasno, da ne drži, kar pravimo. Da smo tolikanj onstran možnosti države, kolikor pred tem od skupne vlade socialistične stranke in liberalcev ne bi mogli pričakovati. In kaj smo poleg tega v štirih letih še naredili? Nič. Ne morete imenovati niti ene same pomembne vladne odločitve, na katero bi lahko bili ponosni, razen tiste, da smo na koncu delo vlade izvlekli iz dreka. Nič. Če bomo morali pred ljudi položiti račune o tem, kaj smo naredili, kaj bomo rekli?«
Ultimativna legitimacija
Glavna točka laganja, o katerem je govoril Gyurcsány, je bilo javnofinančno stanje, dvomestni proračunski primanjkljaj, ki ga je njegova vlada pred volitvami leta 2006 tako uspešno prikri(va)la pred javnostjo (»delo vlade izvlekli iz dreka«), da je dobila nov mandat. Zadnjega za dolgo časa, kot se je izkazalo, čeprav je bilo Gyurcsányjevo priznanje navsezadnje namenjeno prav temu, da strankinim funkcionarjem pojasni, kako zelo je »država zafurana« in kako težko delo čaka vlado v naslednjih štirih letih. A če si je Gyurcsány od tega obetal nekakšno mobilizacijo stranke, so bili posledica njegovega nastopa po objavi posnetkov predvsem množični protivladni protesti, ki jih je organizirala opozicija z Orbánovo stranko na čelu. Ti že tako težkega dela vladi kajpak niso olajšali, štiri leta trajajoča politična kriza pa je bila izhodišče za vzpostavitev sedanje nacionalistične »neliberalne demokracije« na Madžarskem.
Da se politiki sprenevedajo, lažejo ali serjejo (torej govorijo nekaj, o čemer niti ne vedo, ali je res ali ne, in jih to tudi ne zanima), ni seveda nič novega. Kot tudi to ne, da lahko v posameznih primerih cilj celo opravičuje sprenevedanje, laž in sranje; prenekatera pogajanja, denimo mirovna, bi nedvomno spodletela, če bi javnost o njih pred tem kaj ali preveč vedela. Vendar v zgornjih primerih ne gre za »posamične« primere, temveč »splošno« držo, za politiko, ki je v celoti utemeljena na shizofrenosti med javnim in zasebnim, za politiko, ki na čudaški način črpa ultimativno legitimacijo svojega obstoja prav iz dejstva, da ve, da je zgrešena in jalova, oziroma da se zaveda lastne brezidejnosti, nesposobnosti, pokvarjenosti in celo posledic, ki jih povzroča.
Veliko ljudi v Evropi (in drugod) je dandanes nezadovoljnih s politiki na oblasti in tistimi, ki so to bili pred njimi, s tradicionalnimi (levo- in desnosredinskimi) strankami. Nezadovoljni in jezni, razočarani in ogorčeni, obupani in naveličani so, ker imajo občutek, da jih je »etablirana« politika pustila na cedilu, nezavarovane pred posledicami globalizacije, prepuščene dninarskim mezdnim pogodbam, izpostavljene teroristom, ki jih je taista politika ustvarila med svojimi novodobnimi križarskimi pohodi, in soočene z begunci, ki so (tudi ali kar predvsem) posledica obojega prej omenjenega. Siti so varčevanja in korupcije, prelomljenih obljub in bojazni, skoraj že gotovosti, da bodo zlasti njihovi otroci tisti, ki bodo morali plačati še veliko višji račun od onega, ki ga je njim, staršem, izstavila finančna kriza po letu 2008.
Stiska sredinskih strank
In kakor so malodane vsake naslednje evropske volitve, parlamentarne, predsedniške ali lokalne, s svojimi izidi protestna manifestacija tega razočaranja, besa, obupa in nemoči volilcev, tako je sprenevedanje, laganje, sranje političnih elit simptom njihove odtujenosti in izgubljenosti v času in prostoru. Obakrat gre v prvi vrsti za svojevrstno stisko, kajti kakor niti volilci Alternative za Nemčijo pretežno niso nerazgledani rasisti, tako tudi v politiki omenjeni pojavi največkrat niso posledica korumpiranosti. Ko se industrijska družba 20. stoletja čedalje hitreje umika nečemu, kar še nima dokončnega imena oziroma oznake, to namreč ne spodnaša tal le »delavstvu« in »srednjemu razredu«. Tudi klasične stranke, nekdanji politični agenti bodisi kapitala bodisi dela, izgubljajo tradicionalno zaledje oziroma bazo, pravzaprav smisel obstoja. Če je, denimo, že vse od leta 1995 »neto prirast« števila delovnih mest v Veliki Britaniji izključno posledica dninarskih oblik »zaposlitve« (in to, spet skoraj izključno, v storitvenih dejavnostih), potem imajo laburisti problem, ki ga z vrnitvijo k predblairovski »ideologiji« šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja ne bodo mogli rešiti. Nič manjšega problema pa nimajo konservativci, ki poskušajo v paniki pred populistično desnico po desetletjih pridiganja o odprtosti trga in davčnem razbremenjevanju vseh oblik kapitala in premoženja zdaj znova izumiti nacionalno državo in socialno pravičnost.
Morebitna pripomba, da sredinske stranke zdaj le žanjejo, kar so sejale, verjetno drži. Nevarne politične praznine pa ne odpravlja. Prej nasprotno, rotitveno pridušanje političnih elit po slehernem novem polomu, pa naj bodo to volitve, brexit, protesti ali teroristični napad, da so doumele Sporočilo, dekadenco sredinske politike zariše v še bolj kontrastni luči. Zarisali so jo tudi obredi minulih desetih dni, pismo predsednika evropskega sveta Donalda Tuska, govor predsednika komisije Jean-Clauda Junckerja pred Bratislavo v evropskem parlamentu, skupna izjava in izjave posamičnih voditeljev po vrhu, vključno z »disonančnim« stališčem italijanskega premierja Mattea Renzija in grožnjo z vetom višegrajske četverice.
Starejšim se bo ob tem v misli morda prikradel spomin na »scenoslede« ob sejah jugoslovanskega državnega in partijskega vrha nekaj let pred razpadom države. Na las podobne, v na las (čeprav je šlo za na videz povsem drugačen »sistem«) podobnih okoliščinah: družbenopolitičnih (s povsem odtujeno in »prazno« politično oblastjo) in tudi ekonomskih (zadolženost plus stagnacija). Ko je bil potreben le še tisti »poslednji« iz otroških risank znan pogled v prepad, da je za trenutek v zraku nad globočino obviseli že-jutri-enotni-in-privlačni-korpus tudi zares strmoglavil.