Izjeme potrjujejo pravilo. Denimo izvoz. Čeprav ima tudi ta izjema lepotno napako. Marsikje smo uspešni, eh, konkurenčni, zlasti zaradi prikrite devalvacije. Drugačna zaradi skupne valute ni mogoča. Zato na robu socialno in politično sprejemljivega držimo pokrovko na stroških delovne sile, po domače dninah, mezdah in plačah, in javnofinančnih izdatkih. Toda tako delajo tudi drugi. Ali vsaj poskušajo. Ta svojevrstni damping je (za zdaj še) dovoljeni, če ne kar priporočeni doping.
Naša bistvena slabost je organizacija igre. Raziskovalno agencijo in inštitute oziroma akademsko sfero bolj redko uspešno »omrežimo« z gospodarstvom. Akademiki so vse preveč zaposleni z medsebojnim spotikanjem v dirki za finančno okleščene projekte, gospodarstveniki z vsakodnevnim bojem za obstanek. V razmeroma še vedno dobro delujoč šolski sistem komaj kaj vlagamo, zato pa ravnatelje in učitelje trapimo s čedalje več birokracije. Ni videti, da bi koga pretirano zanimalo, koliko in s čim naj bi bil konkurenčen naš izvoz čez desetletje.
Tudi ko gre za naložbe, (nikoli) nismo (bili) prav uspešni. Ne na tujem in ne doma. V tem primeru bi o kakršni koli organizaciji igre sploh težko govorili. Bilo je kot na otroškem igrišču. Kdor je najglasneje kričal, je imel največ možnosti, da dobi žogo. Vendar potem bodisi ni vedel, kaj naj z njo, bodisi so bili takoj vsi, »njegovi« in »njihovi«, v trenutku na kupu okrog njega in se kaj pametnega tako in tako ni dalo narediti. S številnih gostovanj v regionalni ligi smo se zato vrnili s spodvitim repom, medtem ko smo se doma držali načela Tujega nočemo, svojega ne damo. Zdaj s škrtajočimi zobmi gledamo, kako nam je obramba razpadla.
Svojevrstna ironija zgodovine je, da nas tolčejo z edinim razpoznavnim konceptom, ki smo ga kdaj imeli. In si ga sami sesuli. Ni rečeno, da bi bili zmagovalci, če si ga ne bi, a si je težko predstavljati, da bi danes vsak hrvaški ali srbski tajkun, ki ima pet minut časa, dobre bančne zveze in kar najmanj moralnih zadržkov na slovenski razprodaji dobival še količinske popuste povrhu. Če je bil namreč Mercator ključna točka druge, postvavčersko-pidovske oziroma tajkunske slovenske privatizacije, se vse bolj kaže tudi kot glavni katalizator tretje, razprodajne.
In ne bi se kazalo tolažilno slepiti. Ni še nujno konec. Cilj je resda določen, kakšne dolgoročne poslovne strategije pa ni opaziti. Značaj te privatizacije, drugače rečeno, ni tolikanj drugačen od značaja prejšnje. Le tajkuni, ki igrajo s sposojenim denarjem, tokrat niso domači. Ko bi včerajšnji in današnji prevzemniki postali prevzemne tarče, nas čaka naslednji krog. Ko bi se recimo Agrokor moral »finančno prestrukturirati« oziroma »dezinvestirati«. Ali ko bi Podravka »zaigrala« zastavljene Žitove nepremičnine.
Še najbolje bi jo odnesli, če se to ne bi zgodilo. Trpnik. Lahko se – ali pa ne – zgodi, vpliva na dogajanje nimamo več. Izpadli smo po predtekmovanju, zdaj lahko le navijamo, da tisti, ki so nas izločili, zdržijo kar najdlje. Da obstanejo vsaj v regionalni ligi. Kajti od neljubega lastništva so za posel, za proračunske davčne prilive, socialne prispevke in delovna mesta, še bistveno slabše nenehne lastniške spremembe.
