Zlatko: Kakšen musliman sem, če kadim vutro in pijem?

Življenje kombinacij, kompenzacij in kompromisov

V približno treh urah so se na fužinskem gradu poleg nekaj otrok na odru zvrstili številni gostje, kot so Semo iz Kočevja, Tamara Goričanec, Danijel Hodžić - Hodža, Adam Velić, Nemir Tadija, Klemen Klemen, Ziggy, Tina Marinšek in Nina Pušlar. Plus njegov spremljevalni bend in DJ K'Pow, ki mu je med nastopom spuščal glasbene podlage, po koncu pa poskrbel za druženje. Severe Gjurin, ki mu tudi nekaj malega pripomore na zadnji plošči, na Fužinah ni bilo. »V bistvu imava duet ali neke vrste sodelovanje tudi z Ano Marijo,« se zdrzne princ s Fužin. »Na RTV sem ji na hitro napisal tekst, kar je potem ona napovedala in odpela, potem sem pa vskočil noter,« nadaljuje.

Kombinatorik. Povsod ga je dosti. Bori se. Družino s tremi otroki preživlja samo z glasbo. »In z drugimi projekti, ki spadajo zraven, to pa pomeni reklame, promocije, povezovanje, kombinacije, kompenzacije in kompromise. Ti meni, jaz tebi. Ne bi prišel do sem, kjer sem, če ne bi bil prilagodljiv. Včasih sem si očital, zakaj nisem šel na Niko ali Menart. Vedno sem šel po težji poti, da mi le ne bi kdo rekel, da sem se prodal, potem sem pa dojel, da bi se pravzaprav radi prodali vsi, le da jih nihče noče kupiti. In takrat sem si rekel: 'Pa Zlatko, dvigni glavo. Bodi ponosen na to, kdo si.' Z Radensko sem se zmenil sam. Zakaj? Ker pravim, da roka roko umije, odkrit sem, dajmo se zmeniti. Povedati si. Fair play in akcija.«

»Deci belega, deci radenske«

Rojen leta 1983, z rapom se je začel ukvarjati v srednji šoli. Kot pravi, bo nekaj na tem, da so predmestneži s Fužin, torej potomci prišlekov iz drugih republik nekdanje Jugoslavije alias čapci, rap dojeli na podoben način, kot so ga temnopolti v ZDA. Kot nekaj svojega. »Čeprav so nam po drugi strani ljudje s strani govorili, da smo mi bližje ameriškim hispanosom kot pa črncem. In nisem bil na prvo žogo, češ, Fužine so vzhod mesta in bom zato jaz poslušal rap z vzhodne obale, medtem ko naj bi bilo Trnovo zahod. Nikakor. Ne nazadnje mi je bil najboljši Tupack, zaradi njegove sporočilnosti in predanosti. In on je zahodna obala. Tudi nisem hotel pasti pod vpliv, češ, jaz sem iz Ljubljane in Gorenjci ali Primorci nimajo kaj delati v Ljubljani. Nasprotno, bil sem navdušen nad njihovo govorico. Topli se mi zdijo.«

Ali je kdaj v tistih pestrih časih, tudi njegovega odraščanja, gnjavil mlade Slovence na Trubarjevi, ga kakopak povprašam. Nikoli, odgovori. Morda tudi zato, ker je bil boksar. Plemenita veščina pač. Začel je ob koncu osnovne šole in boksal naslednja štiri leta. Pri legendarnem trenerju Janezu Galetu, v kletni telovadnici na Taboru. Pokojni trener ga je klical Goldi. Pravi, da je imel stil Alija in da je, če se je le dalo, boksal s spuščenimi rokami oziroma s spuščenim gardom. Rekreativno boksa še vedno. Doma, »šado«, kot se reče prostemu izvajanju kombinacij v prazno ali pred ogledalom, kar je sicer sestavni del slehernega boksarskega treninga. Poleg kolebnice. »To sem imel rad. Imel sem kondicijo kot konj,« doda. Nokavta ni doživel. Vsaj v ringu ne. Na ulici pač, ko ga je nekdo s pestjo prestregel na rolerjih in je potem z glavo udaril ob beton. In nos ima zgolj blago skrivljen. Pa droge? »Zelo blizu sem bil. Kot mulec sem to opazoval prezgodaj in bil stalno v stiku s tem. Ni mi bilo treba gledati filmov, da sem videl igle in žalost, kaj vse je človek pripravljen narediti za drogo. Tudi sam sem poskusil vse, razen sintetike in kemije, ki ju nisem maral. Drugo pa na žalost vse. Tudi rjavca. Nekje med osnovno in srednjo šolo sva s prijateljem pobirala odvržene folije in se poskušala butniti s tem, kar je ostalo. Na srečo se ni razvilo v to, da bi začel droge uživati resno. Zdaj sem zelo 'straight'. Deci belega, deci radenske.«

Ni postal »klasični L«

Eno od pravil govori o tem, da mora človek, ki hoče uspeti, zapustiti svoj kvart. Svojo vas. Iti ven. Se odcepiti od stare ekipe. Čordić je to storil pri 24 letih, ko se je preselil v Medvode. Kar mu je, kot pravi, morda pomagalo, da ni postal »klasični L« in da se je stabiliziral, kajti v tistih časih je precej zabredel. To je bil navsezadnje čas, ko je izdal prvo ploščo. In v letu in pol potem še dve. Iz tipa, ki se je še nekaj prej na tekmovanju v prostem slogu v K4 v latino klobučku in majici brez rokavov po zadnji izrečeni besedi brezkompromisno vrgel z odra v publiko, je bruhnilo. In v naslednjih desetih letih je postal profesionalec. Ob Klemnu Klemnu nemara edini, ob tem, da za Čukurja ne vemo, ali je še v keramičarstvu.

Da rad spusti roke in odboksa brez garda, je nemara še vedno njegova značilnost. Ob begunski krizi se je oglasil javno. Zakaj? »Ker sem se moral. Če smo demokracija, človekove pravice, svoboda za vse in te stvari, potem naj to velja, če pa to nismo, povejmo ljudem, naj ne silijo sem in da niso dobrodošli. Ne prodajajmo jim ene zgodbe, hkrati njihovim sovražnikom prodajati orožje, pa jih nekaj vzeti, nekaj pa ne in podobne dvojne igre. Ne podpiram tega, da nekdo raznese sebe in okolico v imenu boga. Nikakor tega ne podpiram. Vendar pa obenem tudi ne morem spregledati dvoličnosti, ki je vzporedna. Poglejmo, v kakšen kaos se je spremenil arabski svet. Nikdar nisem hotel biti v nobeni ekipi. Sicer pa, kakšen musliman sem jaz, če kadim vutro in pijem? Dokler sem to pač počel, čeprav proti zelenju načeloma še vedno nimam nič.«

Vsekakor eden redkih tako odprtih in iskrenih ljudi. Zdi se, da je v Stožicah nadomestil Predina. Na lanskem zaključku državnega košarkarskega prvenstva, torej nekaj tekem končnice zapored, je bil več ob črti, ki označuje avt, kot domači trener. Kričal, krilil z rokami, dajal napotke. Ne glede na čudenje in zavijanje z očmi košarkarske noblese na stolih tik ob igrišču. Taiste, ki sicer rada reče, da je košarka tudi šov.