Tokratni fokus avtorice nedvomno izhaja tudi iz lastne izkušnje materinstva, še posebno pa iz izkušnje težkega usklajevanja umetniškega dela z materinsko vlogo, saj obravnava teme ustvarjalnosti, potencialnosti, porajanja, produkcije in reprodukcije. Ženski reproduktivni organi, natančneje jajčniki kot motiv, od koder predstava črpa, se za to temo zdijo dober ustreznik. Predstava pa ne zvaja ženske na njeno reproduktivno funkcijo, prej izprašuje umeščenost ženske na mesto, kjer ji takšno dojemanje vsiljuje družba. To razgrne že uvodni glas pripovedovalca, s katerim je utopično slavljena nekakšna antiojdipska plemenska ureditev, v kateri se otroci prej osamosvajajo in ne poznajo nuklearne družinske skupnosti. To omogoča hkratno potrjevanje življenja in osvoboditev žensk iz zavezujoče institucije materinstva. Jajčniki torej niso sinonim za žensko, prav tako pa v predstavi tudi niso zgolj abstraktna prispodoba, saj avtorica kakovost giba išče skozi tehniko body-mind centering, pri kateri je mogoče do gibalnega materiala priti prek vizualizacije funkcij specifičnega organa, tako da naj bi gib v predstavi resnično vzniknil iz jajčnikov. Rezultat je potenten, seksualno nasičen tip gibanja, ki pa žal na trenutke v predstavi precej performativnega tipa z mnogo (sicer odlično izvedenimi) verbalnimi vložki deluje dolgovezno.
Glavni motiv predstave so torej jajca vseh vrst – zlata jajca, ki so tudi ropotuljice, jajčka presenečenja, iz katerih se porajajo dinozavri igrače, jajca kot planeti in druga »jajca«. Tina Valentan preigrava in praktično izčrpa vse možne uporabnosti in pomene teh rekvizitov: jajca so oči in jajčniki, nato jih vali, odpira in tako dalje. Potem je mama izvaljenim plastičnim dinozavrom, za katere ne pozabi skrbeti tudi med delom predstave, ko oblečena v skorajda archimboldovsko sadno boginjo plodnosti zapeljuje občinstvo in tako tematizira seksualno delo kot mezdno delo. Najmočnejši so prizori, v katerih se v siceršnje vedro razpoloženje vrine samoironija, ki tematizira stiske usklajevanja obeh svetov, biološke in umetniške (pro)kreacije. Tako denimo iz jajca izvaljeni telefon zavibrira, ko avtorica zgradi atmosfero za sproščujočo meditacijo – njen partner želi, naj da spat otroka, ona pa mu dopoveduje, da je ravno sredi predstave. Še močneje pa deluje »priznanje«, da je bilo eno življenje žrtvovano oziroma zamenjano za dotično predstavo. Eros do ustvarjanja je močan in lahko osvobajajoč, hkrati pa v danih razmerah od žensk terja nesorazmerno veliko žrtvovanja.
Nastavki za teme v predstavi so zelo relevantni, včasih pa se prehitro iztečejo v šaljivost. Največji problem predstave je odmerjanje giba z zelo senzualno kakovostjo bližine v predstavi, ki gradi na distanci humorne performativnosti.