V Kulturnem centru Tobačna 001 so v torek odprli razstavo Sanele JahićMenedžer med nami. Intermedijska umetnica, ki se v svojih projektih, denimo Tempo tempo (2014) in I am spending my Capital (2014), ves čas posveča raziskovanju odnosa med strojem in človekom ter kritično razmišlja o razčlovečenju delavca zaradi robotizacije proizvodnje, se je tokrat osredotočila na analizo razmerja med delavcem in delodajalcem v proizvodnem procesu.
»Prihajam iz delavske družine, tudi sama sem pred časom delala v proizvodnji, zato gre za okolje, ki mi je domače. Ko sem vanj vstopila nekaj let kasneje in videla preskok v razvoju tehnologije, me je sprva prevzelo. A obenem sem se zavedla, da je človek s tem odrinjen na sam konec proizvodne linije. Zelo sem se morala potruditi, da ne bi na vsa vprašanja, ki so se mi ob tem pojavila, odgovarjala zgolj z obsojanjem napredka,« pravi umetnica.
Kolektivni duh
Dokumentarni video Moje, tvoje, naše, vaše tako temelji na prikazu delavskih odkupov podjetij Domel v Železnikih in Gorenjski glas iz Kranja. Skozi intervjuje in posnetke proizvodnega procesa prikaže avtorica dileme zaposlenih, zdaj tudi lastnikov časopisne hiše oziroma tovarne, ki velja za enega vodilnih razvojnih dobaviteljev električnih motorjev za sesalnike, enosmernih in elektronsko komutiranih motorjev. »Kako prikazati občutek pripadnosti ali strah pred propadom podjetja, o katerem govorijo delavci? Ali so ti zdaj vključeni v procese odločanja o podjetju in kako se podjetje s tovrstno lastniško strukturo obnaša na trgu, ki mu vladajo kapitalistični prijemi? Odnos zaposlenih do dela naj bi kljub delavskemu odkupu ostal nespremenjen,« pove Jahićeva, ki se ji zdi pomembno, da delavci v krizni situaciji niso čakali na pomoč od zunaj, temveč so se v kolektivnem duhu angažirali za skupno rešitev.
Tridelnemu videu je želela dodati še posnetek o pomenu lokalnega okolja, ki zaznamuje obe podjetji, ter razmisleke o nekaterih očitkih, da delavci s prevzemom lastništva na eni strani obujajo relikvije socializma, na drugi pa bi se v novi vlogi nemara utegnili nalesti kapitalistične miselnosti; a tolikšna dolžina posnetka bi že presegla kontekst galerijskega prostora. »Delavcem, kot pravijo, ni bila pomembna politika, šlo jim je le za ohranjanje delovnih mest in preživetje. Podjetji zdaj na zunaj delujeta kot vsako drugo, le stabilnost v njiju je večja, ker cilj ni več izčrpavanje za dobiček, temveč želja po dolgoročnem delovanju,« poudarja umetnica.
Obrnjena optika
Video gradivo je v drugem delu razstave nadgradila še s socialnim eksperimentom. »Navadno lastniki podjetij merijo storilnost delavcev v proizvodnji, da bi odkrili skrite rezerve za izboljšanje njihove produktivnosti. Zato sem želela optiko obrniti: kako meriti produktivnost intelektualnega dela menedžerjev?« se sprašuje Jahićeva. Te meritve se je lotila s senzorji, ki jih je pritrdila na roke štirih anonimnih članov uprav večjih slovenskih družb ter nekdanjega sekretarja z ministrstva za delo. »Merila« je namreč njihovo gesto rokovanja, ki tradicionalno zaznamuje začetek in zaključek posla.
Rezultat je vizualizacija, črno-bele grafike njihove sile stiska roke in vmesnih krčenj mišic. »Kdo se rokuje zelo dolgo? Navadno bolj karizmatični ljudje. Drugi imajo bolj kratek stisk roke, a z močnejšim prijemom,« z nekaterimi ugotovitvami sklene avtorica, ki poudarja, da se je skozi zgodovino ljudi v proizvodnji »merilo«, da se jih razčloveči in doseže uniformnost, sama pa je pri vodilnem kadru tokrat iskala predvsem razlike.
