Letos so si organizatorji ex tempora keramike vzeli leto predaha, da razmislijo, kako v prihodnje načrtovati prireditev, zato so razstavili najboljše in nagrajene keramične skulpture iz zbirke Obalnih galerij Piran. Te je mogoče ovrednotiti v primerjavi z drugimi deli iz zbirke in glede na trende, ki so prevladovali v posameznem obdobju.
Težavna selekcija
V časovnem pasu nastanka zbirke je mogoče opaziti, da so žiranti načrtno izbirali dela najprej po kakovosti, a tudi glede na obstoječi fond zbirke. Pri tem se zdi, da so hoteli zadostiti preveč parametrom: mednarodnost avtorjev, zastopanost po spolu (čeprav prevladujejo ženske avtorice), enkrat so sledili zahtevnosti izvedbe, drugič so dali prednost sporočilnosti, potem je tukaj še zveza skulpture z morjem. Skratka, težko je bilo zadostiti vsem pričakovanjem in zato se vsakih nekaj let pojavljajo podobne skulpture, pri čemer posledično njihova kakovost precej niha.
Druga težava je v dveh po kakovosti različnih zbirkah, ki sta združeni v eno – šibkejša se je oblikovala vzporedno med letoma 2008 in 2012 ter obsega štiri dela, kupljena s pomočjo fundacije podjetja Artinvest. Na razstavi ni keramike iz prvih let ter iz let 2005 in 2006. Vzrok je verjetno v neizbrušeni viziji, saj so z leti menjali merila. Na začetku so nagrajevali mlade avtorje, nato so dali prednost najizvirnejšim delom, na koncu pa so prvo nagrado po vzoru slikarske poimenovali grand prix, ki naj bi zadostila kar največ parametrom: obvladovanje tehnološkega znanja, zahtevnost in natančnost izvedbe, izvirnost idejne zasnove in sporočila, obvladovanje forme, kompozicije in barve, pa tudi formalno in vsebinsko inovativnost. Tako se je šele v zadnjih letih izkristalizirala vizija, posledično pa so tudi zasijala kakovostnejša dela. Kljub nihanju v kakovosti je na ogled simpatična zbirka, ki, takole zgoščena in kronološko premešana v spodnjem prostoru Pečaričeve galerije, dobro komunicira sama s seboj in z obiskovalci.
Od »čistih« del do eksperimenta
V prvih letih nastanka zbirke opažamo »čista« keramična dela, ko smo Slovenci končno sprejeli glino kot izrazni umetniški medij in začeli širše raziskovati tehnološke in izvedbene možnosti gline. V drugi fazi, nekako po letu 2004, se je eksperimentiranje z glino prevesilo v kombinacije s kovino, kar je omogočilo konceptualno širše možnosti, denimo feministično Obleko za Ofelijo (Nataša Sedej). Za tem se je okus spremenil in žiranti so začeli ponovno izbirati formalno in vsebinsko izvirna ter »čista« keramična dela. V tem obdobju izstopajo haptični Hipokriti (Andreja Tarkaman) in intimne osebne izpovedi Jaz sem (Tanja Kristov), ki ju nadgrajuje Cohen Einat z vprašanji kopije-originala (Handle with care). Iz tega plodnega obdobja je treba omeniti vsaj tehnološko presežni in barvno izvirni keramiki Ocean (Carlesso Ruggiero) in Oljčno kapljo (Žorž Ferdo).
V zadnjih letih pa je zbirka zaživela z nekaj izjemnimi skulpturami, kot je idejno izvirna in formalno izrazna Kompozicija 53Kristine Rutar, ki je videti kot kanalizacijska cev, skozi katero prihajajo fekalije. V primerjavi z drugimi deli je skrivnostnejša, hkrati neposredna in narativna, tako kot zmečkanemu listu podobna keramika ZavrženoDani Žbontar. Ta je izvedbeno in sporočilno inovativna in ujame duha časa – potrošništva in eksistencialne praznine.
Omenjena dela imajo status novih pristopov v likovnem mediju in kažejo na pomembne premike, čemur bi veljalo slediti tudi v prihodnje. Če bodo žiranti ostali na začrtani poti, ki jo tlakujejo kakovostno zahtevna merila, bo zbirka le še pridobivala svojo privlačnost.
