Tehnologija je povsod zelo napredovala, tako v Sloveniji kot v Indiji, ki je postala vodilna sila na številnih področjih. Naša država je takoj za ZDA, ko govorimo o satelitski tehnologiji, saj v orbito pošiljamo svoje lastne satelite. Imamo svoj lasten sistem GPS (globalni sistem določanja lokacije, ki ga je sicer pod imenom GPS zasnovalo ameriško obrambno ministrstvo, op. p.). Zelo uspešni smo pri pridelavi hrane. Ko je Indija leta 1947 postala neodvisna, smo morali pšenico, sadje in druge pridelke uvažati. Danes jih izvažamo. Smo recimo največji izvoznik mleka na svetu.
Tehnologija je torej pomembno spremenila indijsko družbo.V Indiji smo na področju informacijske in komunikacijske tehnologije po letu 2000 naredili velike korake. Indija ima tako na vzhodu kot na zahodu zelo dolgo obalo. Državo vsako leto prizadenejo trije ali štirje veliki cikloni, zaradi katerih je še do nedavnega vsako leto umrlo na tisoče ribičev, ker se ob spremembi vremena niso mogli vrniti na obalo. Lani so cikloni vzeli »samo« okoli dvesto življenj. Vzpostavili smo sistem, prek katerega je mogoče komunicirati z ribiči, ki so do petnajst kilometrov daleč na morju. Zdaj so o prihajajočem ciklonu obveščeni dovolj zgodaj, da se lahko vrnejo na obalo. Res ostanejo brez rib, a ohranijo življenje. Kadar pa se vrnejo z ulovom, lahko s pomočjo tehnologije takoj ugotovijo, na katerem trgu bodo njihove ribe vredne največ. Podobno je v kmetijstvu, saj tehnologija pomaga kmetom zaščititi njihov pridelek pred neugodnimi vremenskimi razmerami, določiti pravi čas sajenja in prodaje pridelkov... V državi se širi elektronsko poslovanje, saj je cenejše od nakupovanja v trgovini. Tudi izobraževanje in zdravstvo se selita na internet.
Kako pa deluje spletno zdravstvo?V Indiji primanjkuje zdravnikov, a imamo dovolj drugega zdravstvenega osebja, na primer medicinskih sester, ki znajo izmeriti pritisk, slikati kosti... Rezultate testov prek spleta pošljejo zdravniku, ki postavi diagnozo in odloči, ali in kako hitro nekdo potrebuje pomoč. Takšna telemedicina oziroma zdravstvene storitve na daljavo so še posebej pomembne za podeželje, ki se ga zdravniki v Indiji izogibajo.
Kaj je dejansko načrt oziroma cilj indijske vlade na področju informacijsko- komunikacijskih tehnologij?Še več digitalizacije in še bolj odprti sistemi, v katerih so informacije dostopne vsakomur. V Indiji imamo največji železniški sistem na svetu. Obsega okoli 115.000 kilometrov prog, po katerih vsak dan pelje 13.000 vlakov in potuje približno 23 milijonov ljudi. Potovalne razdalje so ogromne, tudi po več tisoč kilometrov. Želje ljudi so različne, eni želijo biti v spalnem vagonu, za druge je pomembna samo varnost... Zamislite si 23 milijonov ljudi, ki vsak dan brskajo po spletu in vnašajo svoje želje, spletni strežnik pa mora vse to zdržati in se odzvati na vsako zahtevo. Pred dvema mesecema je vlada razglasila, da papirnatih vozovnic ne bo več, na voljo bodo samo še elektronske.
Ali to ne povzroča težav starejšim ljudem in drugim, ki niso vajeni računalnikov?V Indiji, kjer živi 1,2 milijarde ljudi, je 997 milijonov mobilnih telefonov. Ima ga skoraj vsak, razen otrok. Tisti, ki ne znajo brati in pisati, uporabljajo mobilni telefon. Komunikacija je postala zelo preprosta.
Vaš prispevek k njej je sodelovanje pri razvoju indijskega satelitskega sistema.S tem smo začeli zaradi svojih obrambnih potreb. Indija je v stalnem sporu s Pakistanom in Kitajsko. Svoje informacije želi imeti zavarovane. Za to je potreben komunikacijski sistem. Če imate satelitskega, ni treba polagati žic in kablov. Moja prva naloga po vrnitvi iz Jugoslavije leta 1971 je bila ugotoviti, kako informacijo satelitu oddati v analognem načinu, jo na njem obdelati in nato nazaj proti tlom poslati v digitalni obliki. V tej pa zato, da je mogoče informacijo vmes zakodirati in s tem onemogočiti prisluškovanje.
Zakaj indijski sateliti ne krožijo nad Slovenijo? Ste po vrnitvi v domovino ohranili stike s slovenskimi znanstveniki?Seveda, vendar gre bolj za prijateljske stike kot za sodelovanje med ustanovami. Z dobrim prijateljem, profesorjem Urošem Staničem, si ne pošiljava elektronske pošte vsak dan, toda nekajkrat na leto me obvesti o svojem delu in jaz mu predstavim svoje. Vprašanje sodelovanja vključuje denar, o njem pa odločajo politiki. Najbrž v tem ne vidijo smisla. Toda nikoli se ne ve, kdaj in kako bodo takšne in drugačne meddržavne povezave prišle prav. Del mojega tokratnega obiska v Sloveniji je recimo namenjen podjetju Mikropis iz Žalca, ker se dogovarjamo za sodelovanje pri njihovem vstopu na indijske trge.
V Slovenijo ste prišli v času sodelovanja med neuvrščenimi državami. Zakaj po vašem takega sodelovanja med državama zdaj ni več?Za ves svet velja, da postajamo vse večji individualisti. Tudi denar je postal pomembnejši. Vedno ga je sicer primanjkovalo, tako pred petdesetimi leti kot danes. Toda takrat smo se kljub pomanjkanju odločili za sodelovanje. Indijska vlada je plačala mojo letalsko vozovnico, jugoslovanska pa mi je dala štipendijo, s katero sva se kljub majhni vsoti preživljala oba z ženo in sva z njo v Ljubljani čisto dostojno živela. Danes število štipendij po svetu upada in s tem upada število tujih študentov. Če ima družina denar, študent potuje, sicer pa ne.
Če se malo pošalim, tehnologija torej ni rešitev za čisto vsak problem.Brez pomoči tehnologije razpoložljive vire uporabljamo nediskriminatorno in s tem povečujemo negativne vplive na okolje in druge ljudi. Drži pa, da ima tehnologija lahko tako pozitivne kot negativne posledice, uporabite jo lahko z dobrimi ali slabimi nameni. Mobilni telefoni so olajšali ohranjanje družinskih in prijateljskih vezi, zaradi njih je poslovanje lažje, a jih uporabljajo tudi teroristi. Da bi preprečili zlorabo tehnologij, se moramo bolj posvetiti etiki. Odgovornost učiteljev se je povečala. Prej smo učili matematiko, danes pa učimo matematiko, a moramo hkrati razmišljati, kako jo je mogoče zlorabiti in kako to preprečiti.
Pa to na indijskih fakultetah počnete?O vključevanju okoljskih, etično-moralnih in drugih družboslovnih tem v tehnične izobraževalne programe se zdaj pogovarjamo. Prepričan sem, da bi morali okoli 30 odstotkov študijskega časa nameniti inženirstvu, 30 odstotkov bazičnim vedam, 15 odstotkov pa humanističnim vedam. Kako to doseči, je uganka, saj ugotavljamo, da izobraževalnega sistema doslej nismo spreminjali, kljub vsemu novemu znanju, ki se je nakopičilo.
