Vmes se je zgodilo kar nekaj prevzemov slovenskih družb. Prevzemniki so bili na začetku globalni igralci, pozneje pa vse bolj naši bližnji in daljni sosedje. Hrvatje imajo premeteno urejen pokojninski sistem, ki jim mesečno prinese po nekaj milijonov evrov prilivov v obvezne »prostovoljne« pokojninske sklade; sredstva potem pridno vlagajo v slovenska podjetja. Ti skladi resno računajo na izstope iz naložb s prodajo strateškim investitorjem, ki prav tako prihajajo iz njihove regije. V vmesnem času pa so to dobre portfeljske naložbe z visokim dividendnim donosom.
Žal so slovenski finančni holdingi lastništvo v slovenskih podjetjih zastavili preveč širokopotezno in zaradi finančnih vzvodov oziroma kreditov večinoma propadli. Medtem slovenski vzajemni skladi jemljejo Slovenijo kot enega od obrobnih trgov, in ne kot domicilni trg. Logično torej, da niso najbolj dejavni na Ljubljanski borzi.
Kje se bo končala privatizacija družbene lastnine iz prejšnjega tisočletja? Če delnic z registrskih računov na slovenskih sodiščih lastniki ne bodo prevzeli, bodo končale v lasti Republike Slovenije. Nekdanja družbena lastnina bo postala državna lastnina. Mimogrede, ali kdo ve, kaj je bilo z družbeno lastnino, preden se je zapisalo v ustavo, da je vse družbeno? Vse je bilo last države. Naj kdo reče, da se zgodovina ne ponavlja.
Če malo špekuliramo, lahko rečemo, da bo čez nekaj let z lastništvom večjih slovenskih podjetij zelo podobno, kot je bilo v našem prostoru za časa Kraljevine Jugoslavije. Prevladovali so Nemci, Avstrijci in Čehi. Danes bi dodali še Hrvate, Srbe in Ruse. Na vrata močno trkajo tudi Kitajci. Slovensko lastništvo se bo nadaljevalo v družinskih podjetjih, ki bodo bodisi visoko specializirani dobavitelji večjih tujih podjetji bodisi podjetja iz storitvenega sektorja.
