Razstava o angažiranem stripu na Slovenskem bržkone kaže, da stripovski umetniki pri nas radi vsaj občasno uporabljajo politični ali socialni komentar. Skorajda namreč ni slovenskega striparja, ki kaj velja, čigar podob ne bi mogli videti na razstavi To je orožje! v galeriji Vodnikove domačije.
Posebnost razstave je med drugim, da so večidel na ogled originali, v preostalih primerih pa printi. Kustosinja razstave Petja Grafenauer razlaga: »Do stripa so se vedno vedli tako, da so originale po uredništvih metali stran. Tako pa lahko vidimo, kako in s čim je avtor ustvarjal ter ali je kak zapis samocenzuriral ali cenzuriral po navodilu uredništva.«
Izčrpno analizo zgodovinskega razvoja stripa je k razstavi prispeval avtor prve stripovske monografije Zgodovina slovenskega stripa 1927–2007Iztok Sitar, ki je pripravil tudi koncept razstave, raziskavo in izbor del.
Začetki so protirežimski
Strip se je davnega 5. maja 1895 v Ameriki rodil zato, da bi Josephu Pulitzerju in zatem še drugim medijskim magnatom pomagal prodajati časopise. Zgodovina stripa tod naokoli pa se začenja s političnim, celo ilegalnim, protirežimskim levičarskim stripom – takšni so bili predvsem stripi Hinka Smrekarja in Milka Bambiča.
Za prvi slovenski strip oziroma protostrip velja Izjemno zanimiv primer elefantiaze virtuoznega slikarja in risarja Hinka Smrekarja iz leta 1914, ki sicer še nima govornih oblačkov, ima pa spremni tekst pod šestimi kvadratki. Strip je Smrekar napisal v nemščini in s tem še potrdil satiro na Avstrijce. Milko Bambič se je pojavil šele leta 1927, a tudi njegov Zamorček Bu-ci-bu je bil politična alegorija, četudi je bil pravzaprav otroški strip. Italijanski fašisti so v junaku zamorskega kralja prepoznali Mussolinija in strip prepovedali.
Partizanskemu tisku je bila ljuba predvsem politična karikatura. Prvi partizanski strip v tehniki linoreza Iveta Šubica je izšel leta 1944 v Pionirju. V prvih povojnih letih je strip pot v časopisje našel le, kadar je smešil kapitalizem, do leta 1948, do spora med Titom in Stalinom, pa je bil obravnavan kot produkt imperialističnega Zahoda in izbrisan iz kulturnega življenja.
Socialistični realizem: čas humorja in avantur
Razvoj stripa pri nas je pravzaprav odslikava družbenega razvoja, kar lepo potrjuje razcvet humorističnega stripa v petdesetih letih. Njegov prvi predstavnik je Marjan Amalietti, ki je ustvaril čisto pravega junaka jugoslovanskega socializma v podobi Gregorja Tisiglavce, malega človeka z vsakdanjimi problemi, ki jih je reševal z veliko humorja in blagimi kritikami na račun socializma. To je tudi čas rojstva Zvitorepca, Trdonje in LakotnikaMikija Mustra, ki nakazuje razvoj še druge povojne stripovske smeri: pustolovskega stripa. Mustrova tema sicer ni bila politika, a v epizodi Na Luno (1959) je sprožil politični incident, saj je ruske astronavte upodobil kot medvede, proti čemur je protestirala sovjetska ambasada v Beogradu. Muster je zadevo elegantno rešil tako, da je v nadaljevanju Američane upodobil kot opice.
Prikrita kritika sistema se razcveta tudi v Kavboju Pipcu in Rdeči pesiBoža Kosa, ki je izhajal v Pionirskem listu in ustvaril dva velika junaka mladinskega stripa. Kos rad smeši policiste, loteva pa se tudi alkoholizma, ekologije, varnosti na cesti, slabega šolskega in gospodarskega sistema. V to strujo striparjev sodita še Bine Rogelj s Smrkavcem iz levega kota in Smrkljo iz desnega kota ter Milan Maver z Jako Sulcem, ki je izhajal na straneh našega časopisa med letoma 1959 in 1968 ter zelo jasno opozarjal na različne politične anomalije v šestdesetih letih. S svojim orjaškim nosom velja za »prednika« DiarejeTomaža Lavriča.
Od kritičnega vrhunca do normalizacije
Bolj ko se politično ozračje ogreva, več je tudi stripa in striparjev. Najprej ga množičneje naplavi revolucionarno leto 1968, ko je brezprizivno kritične stripe v slogu ameriškega undergrounda začel risati Kostja Gatnik, ki jih je leta 1977 izdal v legendarni Magni Purgi, ki Slovenijo naredi za najmočnejšo »striparko« med jugoslovanskimi narodi ter jo postavi tudi na sočasni mednarodni urbani subkulturni in kulturni zemljevid. Privoščil si je vse: malomeščansko zaplankanost, katolicizem, korupcijo, inflacijo.
Bum družbeno angažiranega stripa se je nadaljeval v nemirni drugi polovici osemdesetih in v prav tako razburljivih devetdesetih letih. To obdobje zaznamujejo že omenjeni Tomaž Lavrič, Ivo Štandeker, Zoran Smiljanić, Dušan Kastelic, Romeo Štrakl, Gorazd Vahen, Iztok Sitar.
Z novo državo dobimo tudi ključnega nosilca neodvisnega stripa pri nas, revijo Stripburger, ki vzpostavi povsem novo generacijo striparjev, pri kateri se družbeni angažma ponovno kaže nekoliko bolj implicitno, četudi zna še vedno udariti v boleče točke, kakršne so rasizem, seksizem in druge slabe navade sodobne družbe. Med te sodijo avtorji, kot so Andrej Štular, Marko Kociper, Matjaž Bertoncelj, Ciril Horjak, Izar Lunaček.
Strip v obdobju liberalizacije družbe popolnoma izgubi ves strah pred nekdanjimi instancami, predvsem pred državo, in opusti korektnost, ko pride do vere in spolnosti. Posebno mesto ima gotovo Lavričeva kultna Diareja v Mladini, ki bo v kratkem dopolnila 30 let, a ne popušča in blesti še danes. »Je svojevrstna kronika razpada Jugoslavije in rojstva nove države, ki nam vsekakor podaja bolj avtentično sliko na polpreteklo zgodovino kot vsi režimski učbeniki skupaj,« ugotavlja Iztok Sitar.
