Služba predsednika ZDA velja za najvplivnejšo na svetu in je temu primerno zahtevna. Predstavljamo si lahko, koliko dela in obveznosti ima ta človek in za koliko časa naprej je določen in zaseden njegov rokovnik. V teh dneh pa se je zgodilo, da je kandidatki demokratske stranke vsem na očeh odpovedalo zdravje in je morala prekiniti predvolilne nastope in – le kdo bi si bil mislil – na njeno mesto je brž vskočil predsednik države. Ne morda kandidatkin spremljevalec, mož, ki si ga je stranka izbrala za kandidata za podpredsednika, temveč sam aktualni predsednik. Pa to še ni vse. Na volilnem zborovanju je potem razglasil, da bo svoj čas in energijo v dneh, ki so ostali do volitev, posvetil prizadevanju za to, da bo izvoljena gospa Clintonova. Predsednik države je napovedal, da se bo približno dva meseca ukvarjal z volilno kampanjo.

Mar ni to nenavadno? Najprej zato, ker je predsednik države po definiciji predstavnik vseh prebivalcev in nekako ne gre, da bi se v tej funkciji identificiral samo z delom državljanov – in to tako rekoč neposredno po tem, ko je kandidatka, za katero dela reklamo, izjavila, da polovica Američanov, ki podpirajo njenega protikandiata, Trumpa, sodi v koš za smeti. Neki komentator je ob tem izjavil, da v svoji dolgi karieri še ni doživel, da bi aktualni predsednik gledal na opozicijsko stranko kot na državnega sovražnika. Nenavadno se mi zdi tudi to, da si predsednik lahko – na hitro, nenačrtovano – vzame ves ta čas. Mar to ne pomeni, da trpi delo, ki bi ga moral opravljati kot predsednik?

Ali pa imajo prav tisti, ki natolcujejo, da je ta funkcija v resnici nepomembna in da državo dejansko vodijo zakulisne sile, ne pa voljeni predsednik? Ampak če bi bila predsedniška služba res tako nepomembna, da bi bilo vseeno, ali je predsednik v službi ali ne, zakaj je potem tako pomembno, kdo bo izvoljen na prihajajočih volitvah? Če vzamemo, da predsedniška funkcija je pomembna, pa obnašanje sedanjega predsednika narekuje sklep, da smo v izrednih razmerah: ali da izredne razmere terjajo, da predsednik ravna tako, kot ravna, ali pa njegova dejanja ustvarjajo izredne razmere.

Stopimo korak dalje. Na prvem predvolilnem nastopu za kandidatko Clintonovo, potem ko se ni mogla več obdržati na nogah, je predsednik Združenih držav neobičajno nediplomatsko napadel predsednika druge države – Ruske federacije. Ruskega predsednika je primerjal s Sadamom Huseinom, češ da ima več kot osemdesetodstotno podporo ljudstva zato, ker nadzira medije, duši državljanske pravice vseh in zapira oporečnike. Ta izpad lahko dobronamerno razložimo tako, da je ameriški predsednik z diskreditacijo ruskega predsednika hotel diskreditirati ameriškega predsedniškega kandidata Trumpa, ki mu je očital, da občuduje ruskega predsednika. In spomnite se, kako je Sadam Husein končal.

Našli so se zlobneži, ki so insinuirali, da ameriškega predsednika boli, da nima niti približno tolikšne podpore kot njegov ruski kolega, da je verjetno najbolj obiskani medij v Združenih državah ruska RT (ker so ameriški izgubili vso verodostojnost) in ker ameriški disidenti iščejo zatočišče v Rusiji. Ampak pustimo podtikanja. Neobičajno je to, kako lahkotno je ameriški predsednik ogrozil perspektivo dobrih meddržavnih odnosov s strateško izjemno pomembno Rusko federacijo zaradi negotovega političnega – ali kar politikantskega – preračunavanja.

Ampak ta izpad je del večje zgodbe. Demokratska volilna propaganda, ki jo je vse težje razločevati od državne politične propagande, krivi Rusijo za veliko nepopularnost in tudi osovraženost svoje predsedniške kandidatke. Demokratska vlada, ki je pravkar namenila nekaj milijonov za vplivanje na ruske predsedniške volitve naslednje leto, obtožuje Rusijo za vpletanje v zdajšnje ameriške volitve. Rusov še niso obtožili, da so zmanipulirali nacionalni odbor demokratske stranke, da je z manipulacijami izločil iz volilne tekme popularnega demokratskega kandidata Sandersa, obtožili pa so jih za razkritje tega škandala. Del sredstev, namenjenih za boj proti terorizmu, so že preusmerili v financiranje FBI, ki ima nalogo odkriti dokaze za rusko poseganje v ameriško politiko. Agencija Reuters je poročala, da je neimenovani uslužbenec ameriške obveščevalne službe izjavil, da »Putinov resnični cilj tu ni preprosto promovirati enega ali drugega kandidata ali pokvariti volitve, temveč diskreditirati sam pojem zahodne demokracije«.

Nekje sem prebral, da so se ruski – po logiki stvari amerikanofilski – liberalci začeli pritoževati, da je ameriška protiruska propaganda šla tako daleč čez vse meje, da jim začenja resno škoditi, ker jim jemlje politično kredibilnost. Ameriška protiruska propaganda v resnici vse bolj spominja na sovjetsko propagando iz časa Brežnjeva, pa še tista je kljub vsej absurdnosti verjetno imela več realne podlage za obsedenost z zunanjimi sovražniki. Taka propaganda je simptom političnega zatona. FBI ima prav, da so se te volitve »pokvarile« in da diskreditirajo »zahodno demokracijo«. Sistem, kakršen se je s skrajno aroganco in destruktivnostjo ustoličil po koncu hladne vojne, odpoveduje. V resnici je ogrožen, ker se ni bil sposoben obvladati. V resnici imamo izredno stanje. Napak pa bi bilo krivdo zanj naprtiti zunanjemu sovražniku. Gotovo je, da svetovna vojna, v katero rine ameriški politično-ekonomski esteblišment s svojo predsedniško kandidatko, ni rešitev tega problema.