Tako kot pretežen del slovenskih gozdov je lubadar napadel tudi Šišenski hrib oziroma Rožnik. A butični ljubljanski gozd ima v primerjavi z drugimi slovenskimi gozdovi poseben status. Med drugim se v njem ne sme loviti divjadi oziroma srnjadi, ki je v tem gozdu prevladujoča in se spričo neogroženosti množi.
To pa naj bi otežilo okrevanje gozda po žledolomu, ker naj bi srnjad jedla mladike. To vsekakor zveni problematično, kajti meščan bi imel rad oboje. Tako lepa drevesa kot srnice. Sledeč tem zaznavam smo se obrnili na lovce, ki pa pravijo, da stanje nikakor ni kritično. Mag. Jernej Selšek, lovski inšpektor, se pravzaprav čudi: »Ne vem za težave na šišenskem hribu. V času žleda vem samo za en primer srne, ki je bila poškodovana in smo jo odpeljali, nato je bila evtanazirana. Na Šišenskem hribu ni odstrela, medtem ko na Golovcu obstaja, vendar zgolj v določeni meri in pod posebnimi pogoji, in sicer za divjega prašiča zaradi škode, srnjadi zaradi povozov in lisice, ker vdira v kurnike, sicer pa gre za gozdove, v katerih se načeloma ne lovi.«
Srne niso prišle od drugod, tam so zrasle
Kanček drugačno razlago ponuja Viktor Miklavčič, vodja območne enote Ljubljana pri Zavodu za gozdove Slovenije. Najprej nas je popravil v tezi, da se je divjad zatekla v ljubljanski gozd, ker je ugotovila, da v njem nanjo ne streljajo. Kar bi bilo podobno vranam, ki so se poleg obilice zastonjske hrane (hišni ljubljenčki itd.) v mesto preselile, ker na njih nihče ne strelja. »Srne niso prišle od drugod, ampak so na tem območju zrastle. Zelo občasno se zgodi, da se divjad premika čez obvoznico, ker ne mara mostov. In načeloma je naše mnenje podobno mnenju lovcev. Na državni ravni so bile namreč izvedene dobre študije objedenosti gozdnega kladja oziroma ugotavljanja pritiska populacij rastlinojedih parkljarjev na gozd. V teh analizah je bilo ugotovljeno, da srnjad nima bistvenega vpliva na objedenost kladja. Ob prisotnosti srnjadi določena objedenost je, vendar ne prevelika, kajti srnjad ima znotraj sebe močne mehanizme, ki omejujejo rast populacije. Gostota populacije do neke mere narašča, vendar v odvisnosti od prehranskih virov. Ko hrane zmanjka, srnjad ustavi tudi svoje razmnoževanje.«
Če je srnjad, torej srne in srnjaki, pri hrani izbirčna in zato manj škodljiva, so povsem drugačni njihovi sorodniki oziroma jelenjad, torej jeleni in košute. Ob tem, da zna biti jelen tudi desetkrat težji od srnjaka, je za jelenjad značilno tudi, da brez milosti in izbirčnosti poje vse. Na Šišenskem hribu jelenjadi ni. Nobenih jelenov. Ne košut. Samo srne in srnjaki. Kar pa je svojevrsten problem. »Kar zadeva pomlajevanje, bo glavni problem prej v tem, da se bo pojavil gost zeliščni sloj, ki bo preprečeval, da bodo semena dosegla tla in da bodo začela kaliti. To je en vidik. Sloj se čez zimo poleže in lahko ustvari precej debelo plast. Drugi vidik pa je, da to nizko rastje dela senco in onemogoča kalitev.« Torej bi srnjad, ki jo nizko rastje nemara zanima, pravzaprav lahko pripomogla k okrevanju gozda. S tem, ko bi redčila zeliščni sloj. Je to možnost? »Načeloma bi srnjad lahko pripomogla, vendar pa srnjad ne je tako izrazito kot jelenjad. Pri jelenjadi bi na tak učinek morda še lahko računali, pri srnjadi pa ne, ker je prebiralka. Izbira samo najboljše,« razlaga Miklavčič. Nobene koristi od srn torej. Spričo obilja hrane se bodo verjetno res namnožile, vendar pa bodo potem, ko bo hrane zmanjkalo, to bi se pa lahko zgodilo tudi čez 10 let, ko bodo drevesa zrastla na višino metra in pol, tudi prenehale širitev populacije. Srnjad ima namreč v sebi neki kolektivni mehanizem, da se množi glede na ponudbo hrane. Morebitni problemi s srnjadjo na Šišenskem hribu bi torej lahko nastopili šele takrat. Čez pet ali deset let.
Razdrobljeno lastništvo, slabi gospodarji
V tem času bo okrevanje gozda v dobršni meri odvisno od ljudi. Od človeške organiziranosti in skrbi, ki pa je v primeru ljubljanskih gozdov skrajno problematična zaradi skrajno razdrobljenega lastništva. Približno 3500 hektarjev gozdnih površin si lasti ali solasti kar 9000 lastnikov. Pri tem je veliko solastništva, povrhu pa veliko malih solastnikov živi v Argentini, ZDA, Avstraliji in drugih daljnih deželah. Lahko si je predstavljati. Razen redkih šišenskih kmetov ljubljanskih gozdov nihče več ne izrablja v gospodarske namene, vendar pa se imetje ob smrti vseeno deduje. In tako vedno bolj drobi. Ljubljanska situacija sicer ni najslabša. Večja razdrobljenost lastništva je menda še v okolici Murske Sobote in Sežane, vsekakor pa je ljubljanska situacija hromeča.
»Če je lastnik vešč gospodarjenja, ni problema, če pa gre za starejšo gospo, ki ne ve, kako bi se lotila zadeve in se obenem še boji izvajalcev, pa je to težava. In teh težav je veliko. Imamo primer, da si pol hektarja lasti 20 oseb. In ko naš gozdar najde v gozdu lubadarja, ni problemov, če gre za lastnika, ki se z gozdom ukvarja, ker se v tem primeru zgodi pravočasna reakcija. V primeru, da si gozd deli 10 lastnikov, mora biti vsem vročena odločba, in če je lastnik ne prevzame, oteži postopek. Vmes lahko mine tudi 25 dni, kar je v primeru lubadarja zelo veliko. Če greš pravočasno posekat, je vse v redu. Delo ni drago. Sečnja stane v povprečju 20 evrov. Problem je, ker večina lastnikov misli, da je pošta, ki so jo dobili, počitniški pozdrav zavoda iz gozdov, zato ne odreagira. In potem se mu zgodi še kazen ali postopek izvršbe.«
Po žledolomu nikoli več enako
Šišenski hrib in Rožnik v vsakem primeru ne bosta več enaka kot pred žledolomom. Da bo gozd spet zaraščen, bo trajalo vsaj deset let. Tudi sestava dreves zna biti druga. Ljudem so najbolj všeč smreke, ki so pa na tej nižini dvomljiva vrsta. Ob ugodnih razmerah sicer lepo in hitro rastejo, vendar pa so tudi temu primerno občutljive in neodporne proti škodljivcem. Gospod Miklavčič pravi: »Bolj ko bo gozd pester, bolj bo odporen. Ko so bile razmere stabilne, je bila smreka dobra, odkar so temperature narastle, pa ni več tako.«
Številčnost srnjadi na Rožniku in Šišenskem hribu se torej zna še povečati, vendar pa je to, če je razumeti strokovnjake, še najmanjši problem. Boljše tako. Si predstavljate razburjenje, če bi bil na Rožniku oklican izredni odstrel srnjačkov?
