Pred dobrim tednom je bil v hrvaškem kraju Marija Bistrica shod mladih katolikov. Zbralo se jih je 1500 in vsi so z nestrpnostjo čakali, da se prikaže ona, ena največjih hrvaških športnic, tudi dobitnica olimpijske kolajne v Riu, skakalka v višino Blanka Vlašić. Še pred nekaj leti so mediji o njej pisali kot o eni najprivlačnejših športnic na svetu, zdaj pa Blanka Vlašić mladim razlaga o tem, da v vsem, kar počne, občuti Gospodovo prisotnost ter da zdaj skače le še za boga. Tudi bronasto odličje z olimpijskih iger je poklonila romarskemu središču.
Mladim je razložila, da je na olimpijske igre v Riu prišla nepripravljena in poškodovana, a »ji je Gospod pokazal pot do uspeha«, čeprav se je pred tekmo spraševala, ali ima vse skupaj sploh kakšen smisel. »Križ, ki sem ga nosila zaradi poškodbe, je bil znamenje boga. Križ je milost, bolezen je milost in to je to, kar nam daje življenje z Jezusom,« je mladim dejala športnica, ki se je hkrati zahvalila Gospodu, da je prišel v »močvirje moje duše«. Zato zdaj vse dela v božjo čast, ona sama in njene želje pa niso več pomembne.
Blanka Vlašić seveda ni ne prva ne zadnja verna športnica, je pa ena redkih, ki o tem odkrito in javno govorijo, tudi o tem, kako se je spreobrnila in postala goreča vernica. To se je zgodilo leta 2012, ko je po operaciji ahilove tetive zbirala moč, da bi se vrnila na športne terene. Zaradi nenehnih bolečin je padla v depresijo, saj je svojo identiteto vedno gradila na športnem uspehu. »Brez skakanja ne bi bilo Blanke,« je zapisala v eseju o svojem srečanju vere. Takrat jo je poklical prijatelj in ji dejal, da je šel na Poljud in pri svetem Anteju zanjo prižgal svečo. Razmišljala je, da lahko to stori tudi sama. Dva meseca je vsak dan prižigala svečo in tako spoznala, da ji je vera v uteho. »Bog me je našel v trenutkih globoke žalosti,« je zatrdila novinarjem RTL. Prepričana je, da je bila njena poškodba velika milost, saj je zaradi tega spoznala boga.
Peticija za njeno versko svobodo
Zanimivo je, da se je skoraj sočasno enako zgodilo tudi njenemu bratu. Zdaj so Vlašićevi znani kot globoko verna družina. Celo njeni starši so se po 30 letih civilnega zakona poročili tudi cerkveno. Z mamo sta pred dvema letoma odšli na romanje v San Giovanni Rotondo, romarsko središče očeta Pija, enega najbolj priljubljenih italijanskih svetnikov. Seveda tudi 32-letna športnica sanja o svoji družini. Toda taki, kot ji jo bo namenil Gospod, je dejala mladim vernikom v Mariji Bistrici. Na moške menda ne gleda več tako kot nekoč. Na svojega bodočega moža bo počakala v predporočni vzdržnosti, saj se »brez božjega blagoslova nima smisla spuščati v razmerje«. Zakon pa je po mnenju Blanke Vlašić mogoč le med moškim in žensko. Športnica je bila namreč ena najglasnejših podpornic referenduma proti istospolnim porokam. Že takrat je njena verska gorečnost v delu javnosti naletela na velik odmev. Neznana oseba jo je celo naznanila njenim sponzorjem, med njimi Adidasu in Lidlu, češ da naj prekinejo sponzorske pogodbe s športnico, ki je izrazito »netolerantna do drugačnosti«.
Tudi njene sedanje izjave so naletele na buren odziv. Znani kolumnist Ante Tomić se je v Slobodni Dalmaciji ironično spraševal, kaj bosta bog in Marija počela z bronasto kolajno, ter zapisal, da če bi si bog res želel odličje, bi si vzel zlato. Zato je skupina 53 hrvaških športnikov napisala javno pismo v podporo državljanskih in verskih pravic Blanke Vlašić, češ da ima pravico govoriti o svojem verskem prepričanju, ne da bi se ji pri tem posmehovali.
