Odnos kitajskega umetnika Ai Weiweija do dogajanja doma in v svetu ponazarja njegova zgovorna, obširna serija fotografij, ki je nastajala med leti 1995 in 2011 in jo je poimenoval Študija perspektive. V tej seriji fotografij vidimo umetnikovo iztegnjeno levo roko z dvignjenim sredincem, namenjeno različnim pomembnim kulturnim spomenikom širom po svetu. Čeprav kompozicija sprva posnema turistično dokumentarni impulz, 'bil sem tam', pa je to obenem gesta, ki ponazarja avtorjev odnos do avtoritete. Ai namreč nenehno preizprašuje demokratične vrednote, svobodo govora in opolnomočenje ljudi. Izjemen je zaradi tega, ker sredinca ne kaže samo objektivni kulturi, kot bi rekel Georg Simmel, ampak tudi samemu sebi.
Tega mednarodno priznanega umetnika ne moremo razumeti, če ne poznamo njegove osebne zgodbe in zgodovine. Zdi se, da pri vsakem svojem umetniškem delu črpa iz lekcij, ki jih je pridobil z lastnimi izkušnjami. Ai Weiwei je nekoč zapisal, da je biti čustven, občutljiv in pripravljen izraziti čustva osnovna pravica vsakega posameznika. Je tisto, za kar naj bi bili opremljeni. Ai Weiwei je tako hkrati umetnik, aktivist, rudar kolektivnega spomina in tisti, ki opominja.
Pot na zahod in nazaj
Nekateri ga označujejo za najbolj vplivno figuro v kulturi 21. stoletja. Vendar njegova zgodba ni zgodba romantičnega, trpečega umetnika, pa tudi zgodba iznajdljivega povzpetnika ne. Ai Weiwei je sin slavnega, javno obsojenega kitajskega pesnika, in je preživel svoje otroštvo v izgnanstvu. V Peking se je Ai vrnil po smrti Mao Zedonga in ob koncu kulturne revolucije, da bi se pridružil skupini umetnikov in prodemokratičnemu umetniškem kolektivu. Kolektiv zaradi pritiskov oblasti leta 1983 razpade in Ai Weiwei se preseli v New York. To mesto postane začetna točka njegove vzpenjajoče se umetniške kariere, saj se začne bolj intenzivno ukvarjati s fotografijo, performansom in konceptualno umetnostjo. Prav tu se seznani z umetniškimi deli Andyja Warhola in Marcela Duchampa, ki imata močan vpliv na njegov umetniški razvoj. Leta 1993 se vrne v Peking.
Profil umetnika in družbenega aktivista, ki se kritično zavzema za demokracijo in človekove pravice na Kitajskem, si pridobi, ko ga leta 2011 aretirajo in za 81 dni zaprejo brez obtožnice. Zasežejo mu potni list in ga pridržujejo še štiri leta. Dovoljeno mu je delati in živeti v strogo nadzorovanih in omejenih razmerah. Vse to ga ne zmoti v njegovem ustvarjanju. Leta 2015 mu potni list vrnejo in od takrat Ai prosto potuje in deluje ne zgolj kot umetnik, ampak tudi kot designer, arhitekt, kurator, pisatelj, aktivist in bloger.
Kljub vsemu se zdi, da Ai nikoli ne pozabi, saj med drugim pravi: »Če moja umetnost nima nič opraviti z bolečino in obžalovanjem ljudi, zakaj potem umetnost sploh je?«
Srečanje z evropsko zibelko
Muzej kikladske umetnosti v Atenah je Ai Weiweija lani povabil k sodelovanju in umetnik je obiskal muzej z bogato stalno zbirko ter otok Lezbos, kjer se je srečal s poplavo prebežnikov in migrantov. Ai se je odločil vključiti žgočo problematiko v svojo razstavo, na tak način, kot jo vidi sam. Na razstavi so tako na ogled znani eksponati, grške razmere pa opisuje z marmorno Stoječo figuro. S to figuro skuša narediti most med svojo umetniško prakso, grško zgodovino ter kikladsko umetnostjo, saj je stoječa figura na las podobna kipcem, ki so jih našli na kikladskih otokih in so nastali v letih med 2800 in 2300 pred našim štetjem. Ai ikoni antične kulture doda dvoje: kip ima odprte, razširjene roke (in ne pred seboj prekrižanih kot original), v ospredju pa je padajoča marmorna vaza. Vaza asociativno namiguje tudi na performativno fotografijo ali detajl iz Aijevega prejšnjega dela Padanje vaze iz dinastije Han; ta tip vaze so uporabljali za shranjevanje pepela umrlih, pepela prednikov torej.
Kaj torej Ai Weiwei sporoča Grkom? Upala bi si trditi, da skuša pokazati solidarnost, razumevanje in podporo grškemu narodu, civilizaciji in kulturi. Opomni jih, naj se zazrejo nazaj, v preteklost, v svojo kolektivno intelektualno in kulturno bogastvo ter spomin in jih sprejmejo odprtih rok. Morda želi Grkom tudi sporočiti, da Evrope, kakršna je danes, Grčija ne potrebuje. Evropa pa Grčijo za svoj politični, socialni, kulturni, intelektualni in emocionalni preporod – zelo.
