Vas je v kakšni galeriji kdaj zaneslo in ste se od užitka ali pač zgražanja že kdaj glasno zakrohotali, pa bili nemudoma deležni obsojajočih pogledov? Odkar se je v središču Ljubljane pred nekaj dnevi odprl Muzej iluzij, lahko spustite na plan vse svoje notranje živali, željne igre.
Celo več – da bi možgane dodobra ogreli, je sproščenost nujna. Ob vstopu v muzejske prostore na Kongresnem trgu, ki jih skozi tri nadstropja zapolnjuje kar štirideset instalacij, ugank, trikov in didaktično logičnih igrač, lahko računate na debelo uro trajajoče razgibavanje možganskih sinaps. Slednje ne bo prineslo le smeha, ampak tudi uvide v nekatere optične prevare in ob tem spoznanja, zakaj naše oči včasih vidijo nekaj drugega kot naši možgani.
Lasten nos, a tuja ušesa
Muzejska pot je Dnevnikovemu pisarsko-fotografskemu dvojcu uvodoma ponudila nekaj klasičnih optičnih iluzij – le kdo se ne spomni nemogočega trikotnika, ki ga naši možgani interpretirajo kot tridimenzionalno podobo, čeprav je slika izvorno dvodimenzionalna? Pojasnilo iluzije bi si ob slovenskih lahko prebral tudi eden od angleških obiskovalcev (razlage so na voljo še v nemščini in italijanščini), če ga ne bi prej privabil kalejdoskop. In kdo bi ga krivil – optične naprave, ki s pomočjo ogledal in svetlobe ustvarja ponavljajoči se pisani vzorec, se zlepa ne naveliča noben pravi raziskovalec.
Začetni zagon je bilo treba nadzorovati že v naslednjem prostoru – soba, v kateri so tla, stene in strop nagnjeni, skratka pod kotom, je namreč povzročila zmedo še v glavah najbolj vase zaverovanih. Kot smo izvedeli, nam je pokončno stanje na poševnih tleh povzročalo težave zato, ker informacije, ki jih možganom servira center za ravnotežje v našem notranjem ušesu, in varljivi podatki, ki jih možganom pošiljajo oči, niso usklajeni.
A to je bila le muzejska preizkušnja za začetnike, ki smo se obenem zvedavo opazovali v zrcalu resnice, ki zaradi postavitve ogledal ne ponuja zrcalnega, se pravi obrnjenega odseva, temveč resničnega, kakor sicer vidimo svoje sogovornike. Na posebnem razrezanem ogledalu pa so lahko tisti, ki negodujejo nad krivino svojega nosu ali velikostjo svojih ušes, slednje zamenjali za telesne atribute drugih muzejskih gostov.
Hoditi po stropu
In medtem ko so najbolj zbrani v enem od prostorov skozi igro ponavljali teorijo seštevanja barv, smo drugi že napenjali smejalne mišice ob novi optični prevari. Opazili smo namreč kocko, ki je kar klicala po dotiku, a se je ni dalo stisniti, naši prsti so skoznjo kar spolzeli. Čarovnija? Ne, zgolj hologram kockastega predmeta, ki nastane ob dveh nasproti stoječih si paraboličnih zrcalih.
Gimnastično navdahnjeni so se tačas že zvirali po stenah, delali stoje in obešali na luč v tako imenovani obrnjeni sobi, ki, kot pove že ime, radikalno spreminja naš pogled na svet. V nasprotju s prakso v običajnih muzejih je namreč v tem fotografiranje zaželeno, včasih pa celo nujno, da bi iluzijo popolnoma razumeli.
Zeleni, a nič več zelenci
Strastni vseznalci so sicer nonšalantno odkorakali mimo Müller-Lyerjeve iluzije z dvema črtama, ki se končata z različno obrnjenima puščicama in sta zato zgolj na videz različno dolgi, ganilo jih ni niti pojasnilo Frazierjeve spiralne iluzije zvite vrvi, ki se poigrava s percepcijo mrežnice. Taki se nikoli ne pustijo ujeti niti na staro zvijačo iluzije slonjih nog, na kateri je risar s tem, da je slonja stopala oddvojil od nog in jih narisal med nogami, ustvaril učinek, da ima velika žival precej več kot štiri pričakovane okončine, posebej vznemirjeni pa niso niti ob instalaciji kapljic vode, ki zaradi niza utripajočih žarnic, skritih znotraj škatle, ustvarjajo vtis lebdenja.
So pa v splošni navdušenosti nad lastno podobo gostje bolj uživali v neskončni sobi, kjer so ogledala pomnožila njihovo podobo. Druge pa je najbolj navdušila Amesova soba, za katero se zdi, da je v obliki kocke, a je v resnici postavljena v obliki trapezoida z nagnjenimi stenami, zato se zdi, da je oseba, ki stoji v enem kotu sobe, drobna, njen prijatelj v nasprotnem kotu pa ogromen. Da nama bo s fotografom še žal, če bova v najbolj razvpito atrakcijo muzeja – v predor Vortex – vstopila s polnim želodcem, so naju še tik pred koncem opozorili razposajeni obiskovalci, a se nisva vdala strahu. Iz rotirajočega cilindra, v katerem tla sicer mirujejo, a se vrtenje okolice poigrava z našim ravnotežjem in orientacijo, sva izstopila bolj zelena, a vsaj zelenca v Muzeju iluzij nisva bila več.
Možganke za male in velike
Najine trenutne šibkosti v muzejski igralnici, kjer so obiskovalcem na voljo mnoge možganske igre (Hanojski stolpi, sestavljanje različnih geometrijskih teles, človek ne jezi se…), zaposleni v muzeju niso izkoristili – potrpežljivo so nama prepustili dve zmagi, kar priča zgolj o milosti ljudi, ki se lahko še v službenem času igrajo. Medtem ko so nekateri obiskovalci kakšno od možgank, kot tovrstnim igram pravijo v muzeju, kupili v dobro založeni muzejski trgovinici, je naključna obiskovalka na vratih muzeja dobila tudi obljubo, da bo kraljestvo iluzij v parku Zvezda že v kratkem dostopno tudi za ljudi z invalidskimi vozički, kar utegne – za ne majhnih 8 evrov na vstopnico – privabiti še več obiskovalcev.
