Da pa bi bila domovina res kot mati našim potomcem, bi morala skrbeti vsakokratna vlada – da bo imela mladina v domovini varen dom in tudi zaposlitev in da ne bo prisiljena odhajati s trebuhom za kruhom v tujino in jim je potem na tak način domovina kot mačeha. Naj vsakokratna vlada, ki ima oblast, nima države le za svojo last! Skrbi naj za svojih državljanov blagostanje, da lepše in boljše življenje ne bodo le njihove neuresničene sanje.
Kot človeka, ki je doživel in doživljal grozote druge svetovne vojne – leta 1941 sem bil star sedem let – me globoko vznemirja, ko nekateri zdaj trdijo, da NOB ni nastala iz ljubezni do domovine. Bil sem kot sedemletni otrok priča, ko so se ob svojem odhodu v partizane nekateri poslavljali od mojih staršev v Zagorju, kjer smo takrat stanovali. Bili so verni, vpričo mene pa se je od očeta poslovil tudi sin komunista in tega prizora ne bom nikdar pozabil – še vedno se ga živo spominjam. Zato tudi – kljub svojim težkim preizkušnjam – ne bom nikdar pristal na to, ko nekateri za vse grehe in napake krivijo rdečo zvezdo. Grehi in napake so bili tako na strani rdeče zvezde kot tudi na strani križa, kjer so nekateri vzklikali: »V imenu Kristusovih ran naj pogine partizan!« Na obeh straneh so bili eni idealisti, drugi pa karieristi. Največje zlo je dvojna morala – ko eno govoriš, drugo pa delaš, po načelu, da cilj upravičuje sredstva.
Nikdar tudi ne bom pozabil duhovnika Ivana Povha, ki je bil med vojno duhovnik v Zagorju in nas je pripravil za prejem prvega svetega obhajila, h kateremu smo šli le trije – midva z bratom in en otrok rudarja. Temu duhovniku sem tudi ministriral. Kasneje je šel v partizane in tam ga je doletela mučeniška smrt. Napisan je na tabli na božjepotni cerkvi na Brezjah, na kateri so napisani duhovniki, ki so padli v NOB. Globoko v srcu nosim naročilo tega duhovnika in po njem sem se dosledno ravnal in zato tudi marsikaj pretrpel: »Bodite Bogu otroci, domovini sinovi, nikomur hlapci!« Hvaležen sem tudi usodi, da sem svoja otroška leta preživljal v knapovskem okolju, ki je oblikovalo tudi moj značaj.
Ko je umrl naš predsednik Janez Drnovšek, ki je bil tudi Zagorjan, kot sem bil jaz, sem se šel vpisat v žalno knjigo in se tam srečal tudi s škofom Uranom. Neki Zagorjan mi je povedal, kako je pokojni Janez Drnovšek spoštoval moje starše in cenil tudi moje delo, ko sem delal kot vzgojitelj. Moja mati in oče sta pred vojno učila na meščanski šoli v Zagorju – oče je bil tudi ravnatelj te šole.
Globoko me zato vznemirja novo pojavljanje evropskega nacizma, ko v Ukrajini korakajo z nacističnimi simboli označene skupine, ko se v Italiji poveličuje fašizem ali ko na Hrvaškem vihrajo ustaške zastave. Ob vsem tem se sprašujem, kako je mogoče, da Ukrajinec, ki je organiziral protest pred ruskim veleposlaništvom v Ljubljani proti obisku ruskega predsednika v Sloveniji, še vedno dela kot vzgojitelj v dijaškem domu na Viču v Ljubljani. V kaj in kako vzgaja naše otroke? Na to naj da seveda odgovor ministrstvo za izobraževanje Republike Slovenije.
Metod Škerjanec, Ljubljana
