Se je torej nekaj zaposlenih na ZZZS le malo čohljalo po glavi, malo prisluhnilo dobrim vilam javne morale in ugotovilo, da od vseh možnih zdravil, ki se jih predpisuje na tone (in kot vse bolj ugotavlja stroka, v veliki meri po nepotrebnem, celo z medsebojnimi kvarnimi učinki), ravno ta, prav ta, ki ženskam omogočajo zanesljiv nadzor nad rodnostjo, ne morejo biti več zastonj? Je to nedolžno strokovno mnenje? In je naključje, da je do tega sklepa prišlo ravno v času, ko se gibanje Za otroke ne gre že pripravlja na nov naskok, tokrat na pravico do abortusa? Za tiste, ki smo že videli preteči nekaj vode, ni naključij: vsak družbeni korak nazaj se tako ali drugače vedno pomudi na točno isti točki, na ženskem telesu: ali ga skriva ali razgalja, ali ga pita ali strada, ali ga tišči v vzdržnost ali sili v razplod. Na tistem telesu torej, ki se upira poistovetenju z reprodukcijskim strojem, ki naj služi Bogu in Državi. Domnevno posvetna država se je torej znova umestila na isto točko kot Cerkev oziroma njeni politični proizvodi: ena se sklicuje na ekonomijo, druga na zaščito pravic nerojenih na račun živih.
K sreči je to dvojno manipulacijo prepoznala na primer Zbornica zdravstvene in babiške nege in seveda civilna družba. Vsi, ki natančno vedo, da sta imeli ravno nekdaj dobra mreža ginekoloških ambulant in dostopnost kontracepcije v Sloveniji dva izjemno pozitivna učinka: najnižji odstotek mladoletnih nosečnosti, upadanje števila varnih abortusov in tako rekoč popolno izginotje nelegalnih mazaštev.
S tem pa koincidencam še ni konca: nedavno mi je prišel pod roke vprašalnik, ki ga je dekan zdravstvene fakultete, dr. Andrej Starc, poslal svojim študentkam v imenu raziskovalne skupine, ki »se ukvarja s spolnim življenjem žensk v različnih življenjskih situacijah in obdobjih«. Že dejstvo, da se skupina »ukvarja«, ne pa proučuje spolno življenje žensk, je dosti zabaven lapsus. Le v katerih »situacijah« se ekipa, v kateri ni niti enega seksologa, sta pa dva hipnotizerja (poleg dekana, ki je doktoriral iz menedžmenta v zdravstvu, še eden s srednješolsko izobrazbo), sanitarni inženjir, babica in dermatologinja, »ukvarja« s spolnim življenjem študentk? Vprašalnik je namreč res tak, kot bi ga za natakarico sestavili trije rahlo razvneti v bifeju. Sprašuje po statusu (poročena, v zvezi, a ne poročena…), po izobrazbi, po kraju prebivanja, po prehranskih navadah (vsejed, vegan, vegetarijanec), po veroizpovedi, teži in višini, po »stilu obnašanja« (nesproščena, neodvisna…), po počutju v zadnjih dneh (zbudila sem se sveža in spočita ), po samodefiniciji (sem potrta, zanesljiva delavka…)… In ko se zdi, da se bodo po tem amaterskem kvazisociološkem in lumpenpsihološkem ogrevanju vendarle posvetili spolnosti, se obsesivno zapičijo v sto vprašanj o navlaženosti in vzburjenosti, ki jo absolutno omejijo na mednožje. Kot kakšni razvneti petelini, ki čakajo, da kokoš umakne rep. Zanimata jih le še število orgazmov in pogostost bolečin.
Vprašalnik seveda nima blage veze z raziskavami seksualnosti, saj ne premore osnovnega znanja, zdi se, da še nikoli niso slišali niti za tiste pionirske raziskave zakoncev Kinsey, še za Košičkova, ki sta nas prosvetljevala v temnem komunizmu, ne, kaj šele, da bi se približali enaindvajsetemu stoletju. Ne premore osnovne znanstvene etike (dekanove študentke kot »material« za preizkušanje vprašalnika?), meša ideologijo (status, veroizpoved) in osnovnošolsko psihologijo (zadržana v družbi je gotovo recept za slab seks). Vprašanja oblikuje na podlagi cenenih predsodkov in stereotipov, ki jih bodo gotovo povedli k »znanstvenim« rezultatom: neizobražena/neprivlačna/veganka/podeželanka/muslimanka = nevlažna spolnost.
Kot rečeno, ta samooklicana skupina seksologov se ni oglasila ob vprašanju kontracepcije, ki je nedvomen dejavnik sproščene spolnosti (o čemer ni v anketi niti besedice), so pa denar za znanost namenili za izdelek, ki so ga menda celo že »mednarodno« predstavili nekje na Hrvaškem in ki jim bo gotovo izboljšal znanstvene bibliografije. In zaslužek od hipnoz.
