Za hitri razvoj Velenja, petega največjega slovenskega mesta, je imel rudnik izredni pomen. Zaradi ogromnih nahajališč premoga je bilo mesto leta 1891, ko je štelo okrog 400 prebivalcev, z železnico povezano s Celjem. Ko je po drugi svetovni vojni začelo naraščati povpraševanje po premogu, je narasla potreba po stanovanjih in drugih objektih, ki jih mora imeti mesto. Za bivanje rudarjev so bile sprva načrtovane majhne hiške, nato pa so nastali načrti za sodobno mesto, ki je bilo zgrajeno z udarniškimi akcijami. Hiter povojni vzpon mesta ob Paki je Tito rad prikazoval tujim državnikom. Od leta 1981 do 1990 se je Velenje imenovalo Titovo Velenje.
Novim reliefnim oblikam in pogrezanju ozemlja medtem nihče ni posvečal pozornosti. Nekdanje rodovitne kmetijske površine so se spreminjale v nerodovitna tla, velik del zemlje se je spremenil v ugreznine, napolnjene z vodo. Zaradi pogrezanja so v Šaleški dolini nastala tri jezera, od katerih je eno šest metrov višje od mesta Šoštanj, ločeno z nasipom. Zaradi napredovanja odkopnih polj se je moralo do zdaj izseliti že več kot dva tisoč ljudi, po mestu je pogosto možno zaznati neprijetne vonjave. Vse to predstavlja učbeniški primer eksternalij velenjskega premogovništva s 140-letno tradicijo in s še 40-letnimi zalogami. Ker skozi desetletja od občin ni prišla ostra pobuda, se negativne eksternalije niso mogle odpraviti. Ravno državne intervencije pa v takšnih primerih olajšajo vzpostavljanje porušenih ravnotežij.
Po drugi strani se zdijo v Posavju negativni vplivi na okolje NEK pravično ovrednoteni. Po podatkih ministrstva za okolje in prostor je NEK Skladu za financiranje razgradnje NEK od leta 2010 do 2016 nakazal 25 milijonov evrov, 14 milijonov evrov pa Agenciji za radioaktivne odpadke. Zaradi omejene rabe prostora okoli jedrske elektrarne pa je NEK od leta 2010 do 2016 plačal skoraj 37 milijonov evrov. Pet okoliških občin je v tem času, zaradi umestitve jedrskega objekta v prostor, prejelo okrog 75 milijonov evrov.
Vprašanje, ki se zastavlja, je, zakaj v velenjski, navsezadnje pa tudi v sosednji šoštanjski občini, v skrbi za sanacijo degradiranega okolja že prej niso odločneje udarili po mizi. Če odmislimo socialistično ero, ko je cvetela težka industrija, nikomur pa ni bilo veliko mar za okolje, je moralo očitno miniti 25 let samostojne Slovenije, da je iz Šaleške doline prišla odločnejša zahteva državi za ublažitev negativnih učinkov rudarjenja. Zahteve župana Kontiča vladi so več kot utemeljene. Toda ker so jih spodbudila šele Dnevnikova razkritja o ugotovitvah iz posebne revizije Premogovnika Velenje, bi bile lahko videti neprepričljive. Zaradi negativnih vplivov rudarjenja na okolje je premogovnik občinama Velenje in Šoštanj od leta 2009 do 2014 nakazal 2,8 milijona evrov. Za nakazilo ni bilo pravne podlage, občini pa sta sredstva trošili tudi nenamensko, so ugotovili posebni revizorji.
