V današnjih demokratičnih procesih je veliko tragičnosti, včasih pa vsaj delček tragikomedije, ki naredi črnino nekoliko humorno. Od tod najbrž črni humor. Z renesanso desetletja zatirane katoliške cerkve prihaja tudi renesansa načel, ki so bila videti že zdavnaj presežena. Dober primer za to je Poljska s spreminjajočo se zakonodajo o abortusu. V komunističnih časih so deželo zaradi uporabnicam prijaznejše zakonodaje, kot so jo imele doma, obiskovale celo Švedinje. Na Poljskem je bil abortus dostopnejši. Med prvimi koraki nove demokracije po padcu komunizma je bila odprava lahkotnega odločanja ženske o svoji usodi in usodi nerojenega otroka. Zato se je razvil abortivni turizem. Premožnejše Poljakinje so hodile v Nemčijo, siromašnejše na Češko. Dovolj tragično za mlado demokracijo.
Kaj pa se dogaja s Slovenijo? Na trenutke se tudi pri nas po starogrškem vzoru mešata tragedija in demokracija. Sem spada zlasti odločanje o vsem, kar se nanaša na istospolno problematiko (homoseksualnosti same po sebi sploh ne štejem za problem; tako je opredeljena in zato to postaja le zaradi delovanja nestrpnih). Vendar se akcije za urejanje zlasti družinskih odnosov širijo tudi na druge vrste medosebnih konfliktov. Primčev novi predlog urejanja družine prinaša nekatere novosti, ki lahko nastanejo samo v pregretih glavah. Tem ni toliko za rešitev problema kot za vzbujanje pozornosti in občutka, da je prav pri njih zakladnica znanja in najboljših rešitev. Po eni izmed predlaganih novosti bi zakoncu, ki umori partnerja (ali je v priporu zaradi suma takega dejanja), sodišče brez odlašanja odvzelo roditeljsko pravico. Za hip pustimo ob strani, da bi bilo po predlogu mogoče odvzeti roditeljsko pravico že zaradi samega suma na hujšo telesno poškodbo partnerja, otroka ali koga od starih staršev.
Na prvi pogled se zdi dejanje dovolj hudo, da je tak postopek utemeljen. A prvi pogled ni dovolj. Ko bi se vsaj malo posvetovali s kom, ki ima izkušnje z delikti take vrste, bi se odprle zelo različne slike. Naj opišem povsem resnično, povzeto is sodbe.
»Mož je kmalu po poroki začel pijančevati. Domov je prihajal močno vinjen, ženo je zmerjal, pretepal z rokami in različnimi predmeti, tudi s kolom, jo zbadal s šilom in porarjem (čevljarski vrtalnik), jo metal po tleh in brcal; nekoč je vrgel sekiro proti njeni glavi, a je ni zadel; v stanovanju je streljal nanjo z malokalibrsko puško. Podobno je ravnal z otrokoma. Nezakonskega sina je metal ob tla in brcal, nekoč pa ga je posedel na vročo termoakumulacijsko peč, kjer je moral jokajoč in opečen sedeti, dokler mu ni rekel 'ata'. Ko je ženo spet pretepel z električnim kablom, je pobegnila z doma. Ponoči se je vrnila in videla, da mož močno vinjen spi na kavču. V strahu, da se bo vse to ponavljalo in še stopnjevalo, je hipoma vzela pištolo za ubijanje živine in ga ustrelila.«
Naj mi nihče ne pripisuje, da opravičujem tako ravnanje. Je pa po mojem mnenju na robu silobrana, torej dejanja, ki ni kaznivo. Pomembno pa je nekaj drugega. Storilka je po najboljših močeh, ki jih sicer ni bilo kaj prida ob takem možu, skrbela za oba otroka in ju varovala pred pogosto pobesnelim očetom. Pride morda komu na misel, da bi ji bilo treba odvzeti roditeljsko pravico? Ko je bila na prestajanju zaporne kazni, smo uredili redne stike z otrokoma, ki so bili v oporo in korist vsem trem.
Ta zgodba še zdaleč ni edina. Je ena mnogih, kjer bi bila s predlagano nepremišljeno zakonodajo povzročena še večja škoda. Morda niti ni čudno, če take ideje prihajajo iz cerkvenih krogov. Po kanonskem pravu je dopustna razveza oziroma ugotavljanje ničnosti, če se izkaže, da je mož impotenten. Prav težko pa je najti kje določbo, ki bi omogočala ženski zahtevati razvezo, če postane mož nasilen ali celo ogroža njeno življenje. V tem primeru je pri roki izrek, da sta se zavezala živeti drug z drugim do konca življenja in se podpirati v dobrem in v slabem.
Resnici na ljubo je treba priznati, da se tudi cerkveno poročene ženske, ki so žrtve nasilja, obračajo na javnost z vprašanji o razvezi. Nasveti jih vodijo k lokalnim duhovnikom, ti pa – domnevam po nepopolnih informacijah – v resnih primerih poskušajo nekako doseči obidenje zakona. To pomeni, da se v dobro ženske ugotovijo okoliščine, ki jih sicer ni. Ker pa se delamo, da so, omogočajo tudi cerkveno razvezo. Majhen korak za Cerkev in velik za občestvo, če bi na obe plati nasilja začeli gledati nekoliko bolj razumno.
