Nagrade, ki so jih v soboto podelili na 19. festivalu slovenskega filma, niso prinesle posebnih presenečenj, sploh glede na splošno bero letošnjega programa. Kopica vesen za celovečerne produkcije je pričakovano odšla v roke filmu Nočno življenje – za najboljšo režijo je vesno dobil Damjan Kozole, za glavno žensko vlogo Pia Zemljič, za stransko moško vlogo Petre Arsovski, Matija Vastl in Dejan Spasić, za najboljšo scenografijo pa Dušan Milavec in Neža Zinajič –, v katerem je strokovna žirija očitno prepoznala najboljše »filmske momente« in potrdila staro slavo režiserja kot tudi pozitivne kritiške glasove iz tujine.
Z vesno za najboljši film se je medtem ovenčal celovečerni igrano-dokumentarni film Žige VircaHouston, imamo problem! (2016), ki je po eni strani kritičen portret cvetoče jugoslovanske nostalgije, v osnovi pa se kaže kot komična študija manipulacije s podobo z vzpostavljanjem kolektivnih mitov, ki skozi medijsko hiperventilacijo in pritiskanjem na prave gumbe čustev z največjo lahkoto preigrava koncepte resničnosti naivnega gledalca. Tako je tudi vesno za najboljšo glavno moško vlogo prejel Ivan Pavić, za poveden izkoristek arhivskega materiala v poustvarjanju resničnosti v montaži pa Vladimir Gojun.
Med intimo in konvencijami
Na povsem drugi ravni pa iz letošnje slovenske produkcije izstopa film Mama (2016) Vlada Škafarja, ki ga je nagradila Zveza slovenskih filmskih kritikov. Tekstura filmske govorice Škafarja se v poetičnih podobah izrisuje v globoko intimnem, tako človeka kot najčistejše filmskega, ki s tišino in okruški pretanjenih podob ustvarja presežne odtise avtorskega filma, katerega podobe je nagradila tudi vesna za najboljšo fotografijo (Marko Brdar).
Svetlo točko prinaša tudi produkcija mladinskega filma, pod katero se letos vpisujeta v blockbusterski maniri zasnovana Nika (2016) Slobodana Maksimovića (vesno za najboljšo žensko stransko vlogo je dobila Marjuta Slamič) in z več vesnami (za ton, glasbo, posebne dosežke) ter nagrado Art kino mreže Slovenije nagrajeni Pojdi z mano (2016) Igorja Šterka. Ta zarisuje tipično »zgodbo štirih prijateljev«, ki se iz ljubljanske »civilizirane džungle« odpravijo na pravo, surovo podeželje, kjer je na preizkušnji njihovo prijateljstvo, pogum in srčnost. Da je film malo več kot tipična pustolovska zgodba, ne poskrbijo le »tehnični elementi«, kot so igra mladih igralcev v sicer žanrsko ustaljenih karakterjih ali atmosferi primerno obarvana fotografija (Miloš Srdić), ki gozd napeto spreminja v odtenke podeželske grozljivke, temveč tudi odlično izkoriščena uporaba glasbe (Jure Ferina in Pavao Miholjević), ki presega element vzpostavljanja ozadja in nastopa kot eden ključnih nosilcev zgodbe same. V kontrastu z izvirnim preigravanjem žanrskih potez in afirmativnim preseganjem konvencij mladinskega filma, kot ga je zarisala morda najuspešnejša franšiza zadnjih let Gremo mi po svoje Mihe Hočevarja, se Pojdi z mano kaže na povsem drugi ravni kot Maksimovićeva Nika, ki na ravni filmskega imaginarija ostaja kliše in momenta zgolj dobre zabave ne preseže na nobeni točki.
Manj uspešne žanrske note
Različni odtenki žanrskega filma so letošnji nabor zaznamovali tudi sicer – sem se denimo vpisuje kriminalna drama Klemna DvornikaPod gladino (2016), filmska priredba romana Maje Novak Cimre. Film spremlja mlado odvetnico Rebeko (Nika Rozman), ki ji dodelijo primer umora, katerega glavna osumljenka je njena prijateljica iz mladosti Jana (Nina Ivanišin). Iskanje v igro skrivnosti in manipulacije prelite resnice sicer predstavlja osnovni vzgib akcije, vendar film ostaja na ravni žanrskega klišeja, brez dodane vrednosti preigravanja njegovih konvencij, tako na ravni podobe kot tudi siceršnje na dlani ležeče možnosti raziskovanja sicer potencialno zanimivih likov in situacije.
Podobno zasidrana v žanrske konvencije poetične drame se kaže Komedija solz (2016) Marka Sosiča. Ta v sentimentu proustovske nostalgije z ornamentnim pridatkom zamejskega temperamenta prikazuje osamljenost in željo po ljubiti, ki jo uokvirjata glavna protagonista, obnemogli in zagrenjeni starec Albert (Ivo Barišič) in njegova pomočnica Ida (Marjuta Slamič), ki zanj predstavlja edino vez z resničnostjo. A osamljenost in neuresničeno hrepenenje značaj človeka pripeljeta do mej njegove hudobije, kar nujno vodi v konflikt, ki v počasno stilizirani naraciji s prodornim odmevom ne izzveni.
Koprodukcije, dokumentarci...
Na festivalu so bile predstavljene tudi tri koprodukcije, Družinski film (Rodinný film, 2015) Olma Omerzuja, ki je prejel vesno za najboljši scenarij (Olmo Omerzu in Nebojša Pop Tasić), Življenje je trobenta (Život je truba, 2015) Antonia Nuića in z vesno za najboljšo manjšinsko koprodukcijo kot tudi kostumografijo (Leo Kulaš) nagrajena Ustava Republike Hrvaške (Ustav Republike Hrvatske, 2016) emblematičnega hrvaškega avtorja Rajka Grlića, ki v prepletu zgodb štirih posameznikov na kritičen način odseva nikoli zares pozabljeno »balkansko problematiko« narodnostno-versko-političnih sporov.
V sekciji dokumentarnega filma, ki je letos ponudila precej raznoliko paleto tematik, je nagrado prejel aktualni in na ravni filmske govorice kritično zastavljen kratki film Damjana Kozoleta Meje (2016), nagrada za kratki igrani film je šla v roke Urške Djukić za Dober tek, življenje! (2016), za študijski film Malim ribam (2015) Maje Križnik, medtem ko je vesna za najboljši animirani film šla v roke Špele Čadež za vizualni poklon klasični risani animaciji s surrealistično-humoreskno-tesnobno avtorsko noto za film Nočna ptica (2016), nagrado za najboljšo animacijo pa sta prejela Leon Vidmar in Jaka Kramberger za kratki animirani film Slovo (2016).
