Sobotno jutro, ko se je pod planiško velikanko zbralo okoli tisoč tekmovalcev iz 24 držav, za nepoznavalce ni obetalo nič dobrega. V dolini pod Poncami je močno deževalo. Trava na pobočju velikanke bratov Gorišek je bila razmočena, termometer pa je kazal nič kaj poletnih 12 stopinj Celzija. »Odločili smo se, da tekmovanje bo,« je v imenu organizatorjev spektakularnega tekmovanja Red Bull 400 oznanil Urban Simčič. A je takoj dodal, da bodo pravila prikrojena: vsak od tekmovalcev je imel na voljo le en tek, kvalifikacijski rezultat pa je štel za končnega. Finalnih tekov, kjer bi se najboljši udarili še enkrat, ni bilo. »Varnost tekmovalcev je na prvem mestu,« je poudaril.

Zaskrbljeni pogledi navzgor

Da je proga varna in primerna za tekmovanje, je preizkusil in potrdil David Primožič, znani slovenski telemark smučar. Organizatorji pa so kljub vsemu udeležence pozivali k solidarnosti in morebitni pomoči, ki štejeta več od rezultata. »Če vidite, da je sotekmovalec v težavah, se nikar ne obrnite stran in nadaljujte, temveč se ustavite in mu pomagajte,« so svetovali.

»Kar malo nas skrbi,« je med močnim nalivom dejala Marija iz Maribora, ki je pod dežnikom nestrpno čakala, da se bo v strmino podal njen sin. »Je trmast in je vztrajal, da bo tekel v vsakem vremenu.« Kot da so prišli zgolj na izlet, pa so sproščeno delovali gasilci. Kot da bi vedeli, da jih bo popoldne na štafetnem tekmovanju že grelo sonce. »Prišli smo, da dobimo življenjsko izkušnjo več,« sta zatrdili Petra in Metka iz PGD Blagovica. »Po progi se bomo razporedili glede na to, koliko kondicije ima kdo,« sta razkrivali strategijo tekmovanja, ki so ji z zanimanjem prisluhnili tudi kolegi iz PGD Špitalič. A ko so stali na startu in opazovali druge tekmovalce, so njihovi izrazi na obrazih povedali več kot besede.

Uh, kako drsi!

Tako med gledalci kot med čakajočimi tekmovalci je završalo vsakič, ko je zvok oznanil začetek teka za določeno skupino. »Uuuu, drsi!« je bil najpogostejši vzklik v vznožju velikanke. Tekmovalci so imeli nekaj težav z zdrsi, zato so si pogosto pomagali z rokami. A s poškodbami zdravniki in reševalci niso imeli dela. Nekaj tekmovalcev je po prihodu na cilj omedlelo, je povedal zdravnik dr. Andrej Grahek in dodal, da drugih težav tekači niso imeli.

»Veliko lažje je skočiti z vrha, kot pa nanj priteči,« so po vzponu priznali člani ameriške reprezentance v nordijski kombinaciji, ki se te dni v okolici mudijo na pripravah. Pri dekletih je šla zmaga s 400-metrskega vzpona s kar 38-stopinjskim naklonom v Italijo, Valentini Belotti, ki je vrh letalnice dosegla v šestih minutah in 20 sekundah. Druga je bila Čehinja Adela Stranska, tretja pa lanska zmagovalka Antonella Confortolla. Pri moških presenečenja ni dovolil serijski zmagovalec tekov v Planici, Turek Ahmet Arslan. Drugi je bil Simon Novak, tretji pa Nejc Kuhar. V štafetnem tekmovanju je s konkurenco pometla češka ekipa ASK Slavia Praha, med gasilskimi ekipami pa so zmagali člani PGD Žažar.

Premagati samega sebe

»Uspelo mi je priti na vrh. In to v desetih minutah,« je bila nad svojim uspešnim podvigom presenečena Becky iz Velike Britanije, ki se je za tekmovanje odločila kar med popotovanjem po Evropi. »Preizkusila bom samo sebe,« je namreč napovedala pred tekmovanjem. Prvič se je v strmino velikanke pognal tudi Matjaž Štamfelj iz sosednje Hrvaške, ki živi v Gorskem Kotarju in mu strmine niso tuje, dež pa ga tudi ni motil. »Če prideš sem, je povsem običajno, da se malo umažeš, saj smo vendarle prišli uživat,« se je pošalil.

Za drsečo podlago je imel vsak svojo rešitev. »Našla sem super rešitev. Ob robu doskočišča na tleh ni kovinske mreže kot po sredini, in tam se je teklo veliko lažje,« je svojo skrivnost, ki jo bo morda kdo uporabil tudi prihodnje leto, zaupala Valentina Triler. Za nepozabno slovo od Planice pa je spet poskrbelo vreme. Med podelitvijo priznanj je namreč že prav poletno grelo obiskovalce in tekmovalce, ki so vsi obljubljali, da se bodo prihodnje leto ponovno lotili drznega planiškega izziva.