Med omenjeni »vsemi možnostmi« se je torej v dobrem letu dni od zavrnjene tožbe Ljubljanske banke pred ESČP vlada odločila za »pravno«, pred istim sodiščem in z oceno, da tokrat kot država ne bo odpravljena procesno, ampak se bo prebila v vsebinski krog sodnega odločanja. Kot laiki moramo pravosodnemu ministru in ekipi neimenovanih strokovnjakov, ki so tožbo pripravili, verjeti, da po kakšnih dveh letih ne bomo znova obveščeni, da ESČP za tožbo ni pristojno, ter poučeni s ponovnim opozorilom, da državni organi ali družbe v državni lasti ne morejo vlagati tožb pri njem, ampak so do tega upravičeni predvsem posamezniki, nevladne organizacije in skupine posameznikov, ki so jim bile kršene človekove pravice. Upanje, da bo sodišče prepoznalo kršenje človekovih pravic v meddržavnem denarnem oziroma bančno-podjetniškem sporu, pa je za zdrav razum vendarle malo pretirano, zato gre tožbo slovenskega državnega pravobranilstva proti hrvaški vladi razumeti kot poskus političnega zapiranja vprašanja, ki že četrt stoletja – podobno kot meja – bremeni sosedske odnose.

Pravosodni minister Goran Klemenčič je imel ob predstavitvi tožbe prav, ko je navrgel, da civilizirane stranke probleme rešujejo po pravni poti. Posledično lahko le dežurni katastrofičarji v njej vidijo poskus poslabšanja meddržavnih odnosov oziroma eskalacije starega problema v občutljivem trenutku sestavljanja hrvaške vladne koalicije po volitvah, ki so državo bolj razklale, kot poenotile. Predvidevam, da sta zunanji minister Karl Erjavec in premier Miro Cerar s pomirjujočimi izjavami o vplivu tožbe na meddržavne odnose zgolj rutinsko odgovarjala na nepotrebna tovrstna novinarska vprašanja, kajti če sta jih vzela resno, potem nas mora nujno zaskrbeti, ali nas ta vlada ne vodi na limanice s produciranjem problemov, namesto da bi jih reševala.

Verjeti gre torej, da je bila vladna poteza glede četrt stoletja nerešenega spora s Hrvaško pravilna. Celoten problem z ljubljanskimi podružnicami v republikah nekdanje Jugoslavije je političen, saj so bile politično porojene v času politične tranzicije, ki je bila dvojna, ena usmerjena v spremembo družbenoekonomskih odnosov, druga pa v zagotavljanje nacionalne suverenosti. Po petindvajsetih letih še vedno ni jasno, kdo je sprejel odločitev, da se Ljubljanska banka v Zagrebu leta 1989 prelevi v podružnico, vsekakor pa ta ni bila poslovna, ampak politična. Takšna je bila tudi, ko sta se z ustavnim zakonom ustanavljali Nova Ljubljanska banka in Nova Kreditna banka Maribor. Koliko je bilo v tem poštenja in koliko prava, je mogoče razpravljati v neskončnost, piko na i pa bo morala skoraj zagotovo postaviti politika. Tudi če bo prišla z evropskega sodišča za človekove pravice. Naj slednje zvenijo še tako naravne ali pravne, so nazadnje samo politične. Ekonomsko pa bi bil problem Ljubljanske banke, glavne podružnice Zagreb, lahko rešen že vsaj pred dvajsetimi leti.