Komaj dobrih sto strani debela zbirka z več kot štirideset zgodbami je kartoteka karseda raznoterih junakov, od posiljevalcev in morilk do filozofov. Ob pomisleku, ali niso nemara pretirano ukalupljeni v tradicionalne spolne vloge pohujšljivih žensk ali moških pijandur, avtorica hitro preseneti z nacionalistično najstnico, ki bi se rada s sedemnajstimi leti priključila finski vojski, ali z žensko, ki uličnega posiljevalca raje povabi na seks v svojo sobo, s čimer smo prisiljeni na novo pretehtati razmerja moči v družbi. Narava protagonistov, ki nikoli ne sovpada s tipičnimi moralnimi vrednotami današnjika, namreč ni le mejno čudaška, prej je brezmejno patološka (sin živi s truplom mrtve matere, trije junaki si redno kolektivno režejo žile, družina se že desetletja prehranjuje zgolj s čokolado...). Privlačna ni zgolj zato, ker nas simptomatično priteguje »temni paradiž« človeške anime, temveč zato, ker avtorica dovolj natančno tempira razvoj pripovedi. Uvodoma namreč vselej umirjeno gradi preplet povsem naivno običajnih, skoraj dolgočasnih opravkov, ki se ob koncu zgodb – v zgolj stavku ali dveh – kontrastno sprevržejo v človeško tragedijo. »Zato sem razmišljala o uvedbi zakona, po katerem bi s prvim dnem novega leta vsem novorojenkam prerezali vrat že v porodnišnici. Tam bi to opravili higiensko in v vseh pogledih naravno,« pravi protagonistka, ki sovraži ženske. Avtorica pa, in to učinkovito, obešenjaško dreza v bralca, kot znajo le Skandinavci.
Sicer pa je provokativen tudi slog Liksomove, ki je prej uborno minimalističen kot bohoten, vsaka druga odločitev bi navsezadnje rušila posrečen konstrukt drobne, a motivno bogate zbirke. Jezikovni izraz v razmeroma kratkih stavkih, pretežno vzneseno pogovoren, je ena ključnih prednosti dela, saj avtentično dopolnjuje psihologijo vsakega od pripovedovalcev in determinante severnjaškega okolja, ki pomembno določa dinamiko zgodb. Naj gre za poulično štimungo nekdanjega zapornika ali govorico otroka, avtorica se v svoje like vživlja celostno, o čemer, denimo, pričajo besede naveličane, iskreno zgrožene mladoporočenke: »Kifeljci so pogledali najprej mene, potem so pogledali deca in se obrnili, jaz pa sem vzela nož za filiranje in ga parkrat zaštihala. Pizda, tip se niti upiral ni, kar crknil je na moji edini postelji.« Da tako zaznamovana jezikovna izbira v siceršnji nesproščeni zborni izreki slovenske literature branja ne ovira, temveč k njemu še bolj priganja, je v največji meri zagotovo uspeh prevajalke Julije Potrč. Temni paradiž je dokaz, da za kakovostno literaturo s poglobljenim profiliranjem junaka, nepredvidljivim razvojem pripovedi, učinkovitimi slogovnimi rešitvami in humorjem ne potrebujemo nujno dolgega besedičenja. Liksomovi ni treba izgubljati časa za iskanje besed, ko pa je med nami našla ravno prav (ne)navadne junake.
