Fašizem ne priznava nobenega naravnega prava

Ljubljana, 15. septembra. Včeraj smo poročali o najnovejši fazi raznarodovalnega režima v Italiji, ki obstoji v tem, da se počasi, a sigurno izrine slovenski jezik iz zadnjega zatočišča, ki ga še ima poleg štirih sten rodnega doma, t. j. iz cerkve. Ta doba se je začela z dnem, ko je na priporočilo od sv. stolice imenovanega vizitatorja, italijanskega kapucinskega škofa Luke Passeto, zasedel po blagopokojnem nadškofu Sedeju kot apostolski upravnik goriško nadškofijsko stolico msgr. Giovanni Sirotti. Sirotti nastavlja sedaj po načrtu, ki ga je izdelal fašistični režim, po Julijski krajini katehete iz stare Italije, ki jih obenem pooblašča za pomočnike rednih dušnih pastirjev-župnikov »v slučaju potrebe«. Ti nepotrebni italijanski katehetje pa so župnikom samo v nadlego, ker jim ni mar dušnega pastirstva kot takega, ampak ga le po intencijah režima in »blagohotnih nasvetih« apostolskega upravnika izrabljajo za to, da uvajajo italijansko pridigo in italijanski krščanski nauk, kateremu naj bi se slovenska služba božja polagoma umaknila. Poleg Sirottija so seveda odgovorni za tako izrabljanje verskega pouka in bogoslužja v raznarodovalne namene tudi italijanski škofje, ki takim duhovnikom dovoljujejo, da zapuščajo domače fare v Italiji in odhajajo v Julijsko krajino »pastirovat«, dasi je italijanskim škofom dobro znano, da je za dušno pastirstvo slovenskega naroda v Julijski krajini zadostno poskrbljeno po ondotni domači duhovščini, ki oskrbuje tudi Italijane, kjerkoli se v zadostnem številu nahajajo. Sedaj pa prihaja vest, da enaka usoda čaka tudi beneške Slovence, ki spadajo pod videmsko nadškofijo in ki so slovensko božjo službo imeli do danes od pamtiveka in v tem oziru od italijanskih oblasti, dokler je vladal demokratični režim, niso bili nikoli nadlegovani. (…)

Kaj je napravil nadškof Nogaro

Da se pravilno preceni odgovornost pristojne cerkvene oblasti pri tako dalekosežnem koraku režima, ki je odpravil jezik iz cerkvenih prostorov, kjer je vladal skoro eno tisočletje, je treba vedeti sledeče: Prefekt videmske province se je po nalogu najvišjega mesta javil pri nadškofu in ga je, ko ga je obvestil o nepreklicni nameri vlade, pregovarjal, naj bi prepoved rabe slovenskega jezika v bogoslužju izdal on, namreč nadškof. Edino, kar je škof storil, je bilo to, da je izjavil, da on tega ne more in ne sme. Ni pa nadškof Nogaro storil tega, kar so njegovi slovenski verniki od njega po pravici smeli pričakovati, da bi bil namreč proti taki nameri odločno protestiral in jo preprečil, ker je on tako po cerkvenih zakonih kakor po državnem zakonu edina instanca, ki ima odločati o bogoslužnem jeziku in navadah. Bilo kakor bilo, prepoved je izšla, ne da bi bila poklicana cerkvena oblast proti temu vsaj potem, ko je ta naredba izšla, protestirala. Oblast pa je začela svojo naredbo nemudoma izvajati, kajti

orožniki že plenijo po hišah slovenski katekizem

v beneškem dialektu, ki je v rabi že več desetletij in kojega četrta izdaja je izšla l. 1930. V cerkvi sami pa je naletela krivična odredba oblasti na odpor naroda, ki je od pamtiveka vajen, da se mu pridiga v domačem slovenskem jeziku. (…)

Beneški Slovenci tega niso zaslužili ...

Vedeti je namreč treba, da so se beneški Slovenci prostovoljno odločili za Italijo l. 1865., ko jim je bilo po vojni med Avstrijo in sardinskim kraljem dano na prosto, katero državo naj si izberejo. Beneški Slovenci so optirali za Italijo, katere najzvestejši podaniki so bili in so. Beneški Slovenci dajejo Italiji najboljše vojake in v svetovni vojni je 2000 beneških Slovencev pustilo svoje življenje za novo Italijo. (…) Zato je razumljiva njihova žalost in njihovo ogorčenje, ko se jim jemlje slovenski jezik v cerkvi, ko niso dali za to nobenega povoda, in si takega postopanja napram njim sploh ne morejo razlagati. (…) Ljubijo pa globoko in goreče slovenski jezik svojih pradedov, ki ga doma in med seboj vedno rabijo in so ga nemoteno rabili do današnjega dneva, ko jim hoče milo slovenščino pregnati iz cerkve fašizem. (…)

Slovenec, 16. septembra 1933

Beneški Slovenci ne smejo moliti v slovenskem jeziku

Beograd, 16. septembra. M. Iz Vidma poročajo, da je 70 katoliških duhovnikov slovenskega porekla, katerih župnije se nahajajo na področju videmske nadškofije, bilo pod grožnjo aretacije v prisotnosti karabinjerjev prisiljenih sprejeti na znanje odlok italijanskih civilnih oblasti, da v cerkvah ne smejo več pridigati v slovenskem jeziku. Prizadeti duhovniki so poslali protest Vatikanu prepričani, da je ta odlok bil izdan brez vednosti Vatikana. Večina teh duhovnikov, kakor tudi prebivalstvo njihovih župnij sploh ne zna italijanskega jezika. Prebivalstvo je zaradi tega postopanja oblasti skrajno ogorčeno in javno grozi, da bo prestopilo v pravoslavno cerkev, če se ta odlok ne bo ukinil.

Jutro, 17. septembra 1933