JAK, katere poslanstvo naj bi bila knjiga, je namreč iz svojih razpisov vnaprej izključila vse, ki niso pravne osebe, torej samozaložnike. To pomeni, da za JAK sploh ni pomembno, kakšno knjigo nameravaš izdati, temveč jo zanima samo, ali si založba ali nisi. Šele potem, ko ta »javna agencija za založbe« vnaprej izloči vse projekte, ki ne nastajajo pod okriljem posvečenih, pa se začnejo razne intrige in ravsanje za delež denarne pogače, o čemer je pisal dr. Osojnik.
Pred ustanovitvijo JAK smo bili samozaložniki na razpisih, ki jih je objavljalo ministrstvo za kulturo, v enakopravnem položaju z založbami. Komisija je ocenjevala prijavljene projekte, ne pa tega, kakšen status imaš. Pogoji za prijavo so bili že tedaj zelo strogi (v treh letih pred prvo prijavo je moral samozaložnik že izdati vsaj eno knjigo), vendar je bilo tistim, ki dejansko ustvarjamo knjige, omogočeno, da pridemo do državne podpore za obetavne projekte. Meni je to uspelo z Leksikonom napak (2006), ki je nastal kot nadaljevanje in dopolnitev slovitega Popravopisa (2004). Če bi hotel s solidnim projektom Leksikon napak kandidirati za podporo danes, bi ostal praznih rok pred trdno zaklenjenimi vrati agencije, ki ima v svojem nazivu knjigo – brez možnosti, da projekt agenciji sploh predstavim!
Stališče JAK glede pripustitve samozaložnikov k javnim razpisom za sofinanciranje knjižnih projektov je kljub več pozivom k spremembam neomajno: neuradno pravijo, da podpirajo tiste, ki živijo od založniške dejavnosti (toda kdo bolj živi od knjige kot samozaložnik, ki jo ne samo izda, temveč tudi napiše, ustvari?!), uradno (namreč direktor Aleš Novak) pa to seveda povedo bolj birokratsko: »Naši ukrepi so naravnani k doseganju čim višjih založniških standardov v okviru profesionalno referenčnih založniških okolij, ki vključujejo več strokovnjakov.«
Toda referenčno založniško okolje predstavljamo tudi nekateri samozaložniki, ki resda nismo podjetniki, smo pa ustvarjalci celo izjemnih knjig, od katerih ima korist narod kot celota, in ne zgolj izdajatelj s sodelavci. Nam namreč ne gre za zaslužek, za katerim se pehajo s strani JAK podprte založbe, temveč za knjigo, ali še bolje, za vsebino knjige! Sam sem to dokazal že z omenjenima samozaložniškima projektoma Popravopisom in Leksikonom napak, ki ju zaradi »subverzivnosti«, kot se je izrazil strokovnjak za knjige (tedaj še ne dr.) Samo Rugelj, tako ali tako ne bi hotela izdati nobena založba, pozneje pa še z leksikonom Imam ime! (2015), ki ga kljub izjemnosti spet ni hotela izdati nobena h koritu JAK pripuščena založba. Časi so namreč takšni, da lahko izdajatelj leksikona ne glede na ceno, ki jo postavi, pridela samo izgubo, zato smo – spet po besedah dr. Sama Ruglja – edino upanje za preživetje leksikonov v knjižni obliki ravno samozaložniki, ki pa smo, kot opozarjam s tem pismom, vnaprej izključeni iz sistema javnega sofinanciranja.
Samozaložniki smo proti diskriminatornemu sistemu, ki ga uteleša JAK, nemočni. Edino, kar nam preostane, je, da na sramotno izključevalno politiko JAK javno opozarjamo. Sam sem to storil že v leksikonu Imam ime!, za katerega sem do nekaj malega državne podpore prišel pri stranskih vratih (namreč z, jasno, uspešnim kandidiranjem za skromno kulturno žepnino, ki je sicer namenjena nadebudnim začetnikom in marginalcem in jo je mogoče dobiti le enkrat na ne vem koliko let!), vendar brez učinka. Morda se bo kaj spremenilo z objavo poziva v Objektivu, kajti ne zgolj za založbe, temveč najprej in predvsem za knjige (z leksikoni vred) gre!
SIMON LENARČIČ, leksikograf samozaložnik
