Res je, bila je neverjetna. Na koncu posebej težka, a to je za pričakovati, ko imaš na dosegu roke uspeh, za katerega si delal celo kariero. Najbolj smešno od vsega je bilo, da niti nisem dobro vedel, da sem prvak, ko sem prišel v cilj. Mislim, da šele zdaj počasi dojemam, kaj mi je v resnici uspelo doseči.
Na zadnji dirki v Evropi ste imeli priložnost, da si že zagotovite naslov prvaka, a se vam ni povsem izšla. To ste potem naredili na naslednji dirki v ZDA.Dirko, ki jo omenjate, bi lahko označil kot najslabšo v letošnji sezoni. Res nisem bil z glavo pri stvari, nisem bil povsem pripravljen. Stalno sem skušal samega sebe prepričati, da ne smem taktizirati, a take stvari se ti potem prikradejo v podzavest same od sebe. Res, konec sezone je bil zame najtežji. Začetek je bil dober, vsi smo bili presenečeni, le moj oče ne, ker mi je pred prvo dirko rekel, da lahko zmagam. Sredina sezone je bila sanjska, tam sem nanizal tri zmage zapovrstjo in si privozil zelo udobno prednost v točkovanju, moj največji tekmec se je takrat tudi poškodoval, tako da sem si za konec sezone pripravil odlično izhodišče. A kot sem dejal, včasih hoče človek preveč, na omenjeni dirki mi je šlo vse narobe, a sem se nekaj naučil iz vsega tega. Potem sem se umiril, zbistril glavo in na predzadnji dirki sezone stvari postavil na svoje mesto. Kot veste, sem v prvi vrsti razlog za neuspeh iskal pri sebi, jaz sem tisti, ki sedi na motociklu. Tako sem očitno vzgojen, najprej skušam vzroke za težave iskati pri sebi.
Lahko bi rekli, da Tima, kot ga poznamo danes, ne bi bilo brez očeta Bogomirja in očeta ne bi bilo brez Tima?Dejstvo je, da se odlično dopolnjujeva, da drug brez drugega ne moreva biti. Sodelujeva res vrhunsko in vedno bolj jasno je, da brez njega za zdaj še ne bi mogel dirkati na takšni ravni, kot dirkam zdaj. Povsem se zanesem na njegove nasvete, prehodi stezo, vidi vsako podrobnost, svetuje mi, išče boljše linije, pasti na stezi, pomaga mi nastaviti motocikel. On zaupa meni, zato točno veva, kaj nama je storiti v določenem trenutku.
Pa vendar sta si z očetom na koncu sezone pred odločilno dirko prišla malce navzkriž?To se dogaja, to ni nič nenavadnega. Pritisk je bil seveda velik, ne postaneš svetovni prvak v MXGP kar tako. Nisva bila enakega mnenja, prav na tisti dirki sem šel prvič po ne vem kolikem času na start brez njega. In je bilo slabo, celo rahlo sem se poškodoval. Potem sva se usedla, pogovorila, in stvari so spet sedle na svoje mesto.
84 točk prednosti pred drugouvrščenim, le dve dirki, na katerih letos niste bili na zmagovalnih stopničkah. Statistika je naravnost odlična. Kako zdaj na vse gledajo tekmeci?Mislim, da so se hitro navadili, da moje prve zmage v sezoni niso bile naključje. Marsikdo je z nezaupanjem gledal očeta, ki je govoril, da nam letos lahko takoj uspe. A bolj ko sem dokazoval, da vemo v ekipi, kaj delamo, bolj resno so me jemali, in me po svoje začeli tudi spoštovati. Vedno sem bil zagovornik športnih in čistih dirk, to je potem naredilo svoje pri tekmecih. Zanimivo, eden prvih, ki mi je izrekel neke vrste dobrodošlico in me dejansko vzel kot enakovrednega tekmeca, je bil večkratni svetovni prvak Antonio Cairoli. Odličen človek je, pravi športnik. Ekipa pa tudi ni hotela nič pritiskati name, a ko so uspeli pri Hondi na očetovo pobudo motocikel narediti res vrhunskega, so se nam odprla vrata.
Od kod ste jemali moč, da ste se tako uspešno postavili po robu izkušenim tekmecem? Dirke na tej ravni niso namreč prav nič nežne.Moč jemljem iz dejstva, da uživam. Še oče mi na tabli v boksih vedno pokaže napis 'uživaj'. Vem, kaj zmorem, vem, kaj zmore motocikel, vem, da za menoj stojijo oče, cela družina, ekipa, Honda. Enostavno zdaj doživljam to, o čemer sem sanjal celo kariero. Ko sem bil star dve leti in pol, me je oče posadil na motocikel, in s časom je to iz zabave preraslo v profesionalnost. Vse se lahko doseže, če se le hoče in če se znaš pravilno obrniti in trdo delati. Iz nič ne more nastati drugega kot nič. Treniram dvakrat na dan, za konec tedna so dirke, baterije polnim z delom, s treningi. Seveda občasno potrebuješ nekaj počitka, odklopa, pa vendar tudi takrat ne gre povsem brez športa. Želja po uspehu me žene naprej.
Tudi poškodbe vas letos niso pretirano ovirale?K sreči niso, čeprav vedno pravim, da če greš na dirko, pa te nič ne boli, potem nekaj ni v redu. Šalo na stran, motokros je šport, kjer se hitro kaj zgodi in vedno malo boli, tako ali drugače. A če pogledamo, je bila letošnja sezona glede tega kar dobra z menoj, čeprav smo res vozili od prve do zadnje dirke na polno. A svoje naredi tudi dobra fizična priprava.
Naslednjo sezono ostajate v Evropi v MXGP, čeprav ste imeli ponudbe iz ZDA. Kaj bo zdaj tisto, kar vas bo gnalo naprej?Res je, ostajam v Evropi, Honda, organizator dirk, vsi si želijo, da sem še eno leto v Evropi, ker bo prihodnja sezona res peklenska. Že letošnja je bila, konkurenca je bila neverjetna, naslednje leto se bo MXGP pridružilo še nekaj zelo hitrih fantov, tako da nas bo recimo 15, ki bomo lahko na vsaki dirki zmagali. To je tista motivacija, obraniti naslov prvaka v taki konkurenci. Eni bi rekli, svoje si letos opravil, a vseeno mislim, da to še zdaleč ni konec. Ker še vedno uživam v dirkah, ostajam v Evropi. Bile so ponudbe, seveda so bile, a vseeno je bila na koncu odločitev v naših rokah, ali ostati tukaj ali iti v ZDA. Ponujali so mi tudi, da bi odpeljal vsaj kakšno dirko tam, a sem moral to žal zavrniti, ker bi imel sicer urnik dirk res prepoln, ne bi imel niti enega konca tedna prostega.
