Čeprav so delodajalci, sindikati in predstavniki mladih predlog zakona o vajeništvu »raztrgali«, bodo na ministrstvu za izobraževanje z njegovo pripravo nadaljevali po predvideni časovnici. Pripombe na zakon, ki so prišle z desetih naslovov, bodo »preučili, jih smiselno upoštevali in nato zakon poslali v običajno proceduro«, so povedali na ministrstvu. Zakon naj bi vlada sprejela v prvem četrtletju prihodnjega leta, v veljavo pa bi stopil z začetkom leta 2019.
Tako kot je bilo napovedano, se poskusna uvedba vajeništva še naprej obeta že v prihodnjem šolskem letu. Za tako imenovano pilotno izvajanje načrtujejo sedem programov srednjega poklicnega izobraževanja, ki vključujejo poklice oblikovalec kovin – orodjar, mizar, kamnosek, gastronom hotelir, papirničar, steklopihač in brusilec stekla. Na ministrstvu v prvih treh letih pričakujejo do 200 vajencev na generacijo, če bo zanimanje delodajalcev in dijakov večje, pa bodo program razširili.
S predlogom je pohitela tudi opozicija
Splošno nezadovoljstvo nad predlogom ministrstva za izobraževanje je spodbudilo največjo opozicijsko stranko, da je v sredo v parlamentarni postopek vložila svojo, nekoliko dopolnjeno novelo zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju. »Že dve leti poslušamo predstavnike aktualne vlade o urejanju tega segmenta, vendar pa vlada doslej ni naredila še ničesar,« je razloge pojasnil poslanec SDS Tomaž Lisec. Ker so v stranki prepričani, da bi lahko njihov zakon stopil v veljavo že z novim šolskim letom, so ga v proceduro, kot je dejal poslanec, vložili dovolj zgodaj, da bi v naslednjih 11 mesecih lahko uredili vse za njegovo dobro izvedbo. Ob tem je izpostavil tudi bojazen, da bi vlada »v zadnjem trenutku pripravila slab zakon, ki bi ga prodajala kot sistemskega«.
Lisec je ob predstavitvi predloga pojasnil, da so glede na zadnjo vloženo različico iz junija lani tokrat spremenili le okoli deset odstotkov besedila, od prvega predloga pa že blizu polovice. Pri tem so, kot je dejal, upoštevali tako želje in potrebe obrtnikov ter gospodarstvenikov, kot tudi šol, sindikatov ter pristojnega ministrstva.
SDS bi znižala »nagrade« in jih naprtila državi
Čeprav Lisec trdi, da njihov predlog v kar najboljši meri povezuje vzgojno-izobraževalni sistem s potrebami slovenskega gospodarstva in obrtništva, pa primerjava predlogov pokaže, da med njima v temeljih ni kakšnih bistvenih razlik. Ene ključnih zahtev delodajalcev, da za vajenca ne bi veljale določbe zakona o delovnih razmerjih, ampak bi imel status dijaka, ne upošteva ne predlog ministrstva ne predlog SDS. Oba predvidevata, da bi imel vajenec pri izobraževanju na delovnem mestu pravice in dolžnosti iz delovnopravne zakonodaje. V nasprotju z željami delodajalskih organizacij, zlasti obrtno-podjetniške zbornice, oba prav tako dopuščata možnost, da so lahko vajenci tudi odrasli in brezposelni.
Očitna in največja razlika med predlogoma pa je glede financiranja vajeništva, pri čimer so v SDS močno popihali na dušo delodajalcev. Po predlogu ministrstva bi namreč moral delodajalec vajencu za vsak mesec praktičnega usposabljanja izplačevati »vajeniško nagrado«, ki v prvem letniku ne bi smela biti nižja od 50 odstotkov, v drugem 70 odstotkov in v tretjem letniku 90 odstotkov minimalne plače. Po predlogu SDS pa bi vajenec v prvem letniku prejel najmanj 10 odstotkov povprečne bruto plače v gospodarstvu (ta za julij znaša 1413,38 evra), v drugem 15, in v tretjem letniku od 20 do 30 odstotkov. Vajenec bi torej glede na predlog ministrstva za mesec dni dela prejel od 280 do 505 evrov neto, po predlogu SDS pa le od 93 do največ 279 evrov neto.
Medtem ko bi šle po predlogu ministrstva nagrade iz žepa delodajalca, pa SDS predlaga delitev sredstev – delodajalci bi prispevali najmanj 40 odstotkov, država pa največ 60 odstotkov. V nasprotju s predlogom ministrstva bi po predlogu SDS morala država plačati tudi prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
