Zaradi nenadnega občutnega padca gospodarske aktivnosti na začetku krize, ki mu je sledilo zelo šibko okrevanje, so se razkrile najbolj dramatične spremembe v pokojninskem sistemu, ki jih priporočene strukturne reforme na tem področju niso zaznale. Njihov osnovni namen je bil namreč zmanjšati negativne učinke staranja na dokladni sistem, ki vplivajo na zmožnost financiranja pokojnin. V razvitih evropskih državah in v Sloveniji pa je nastala kriza tako v zasebnem delu s pretežno kapitalskim kritjem kot v javnem delu z fiskalnim financiranjem. Ne glede na to, ali sistem deluje na principu vnaprej določenih pravic ali vnaprej določenih vplačil, je kriza povzročila nenaden velik izpad virov financiranja pri obeh. Pri kapitalskih shemah je nastal padec donosov finančnih naložb v pokojninskih skladih, pri dokladnem sistemu pa izpad socialnih prispevkov in drugih fiskalnih virov. Ta problem odlično analizira Bole v študiji Učinkovitost in robustnost pokojninskega sistema v Sloveniji.
Dokladni sistem, ki temelji na zgodovinsko določenih pravicah (na primer na delovni dobi, višini plače, odmernemu odstotku), ni povezan s tekočimi gospodarskimi rezultati. To je povzročilo velik razkorak med izplačili pokojnin in vplačili prispevkov ter razpoložljivimi dodatnimi proračunskimi sredstvi po začetku krize. Če ne obstaja prilagoditveni mehanizem za nihanja v gospodarskih gibanjih ali pa se skupni fiskalni viri, ne samo socialni prispevki, trajno zmanjšajo, lahko to povzroči dolgoročne negativne posledice. Kapitalski sistem je utrpel na eni strani premoženjsko izgubo zaradi padca donosov na finančne naložbe, na drugi strani pa so se zmanjšala vplačila novih premij, ker se je potencialnim zavarovancem močno zmanjšal razpoložljivi dohodek. Ob tem so izplačila iz skladov tekla normalno, kolikor niso ti prišli v stečaj ali niso nastali močni likvidnostni problemi. Finančna in gospodarska kriza sta torej pokazali, da večina uveljavljenih variant pokojninskih sistemov ni bila odporna proti nenadnemu zelo velikemu padcu gospodarske aktivnosti ter šibkemu pokriznemu okrevanju.
Takšen odziv pokojninskih sistemov na krizo je močno omajal zaupanje v sistemske rešitve, ki jih je pred leti predlagala Svetovna banka in so temeljile na treh stebrih pokojninskega sistema: obveznega dokladno financiranega prvega stebra, obveznega kapitalsko financiranega drugega stebra in prostovoljno kapitalsko financiranega tretjega stebra. Pri tem je bil cilj teh sprememb povečanje deleža drugega in predvsem tretjega stebra. Več držav EU, ki so uvedle drugi in tretji steber, je bilo prisiljenih po krizi delno nacionalizirati zasebne načrte oziroma jih ponovno vključiti v obvezni – javni kapitalski del pokojninskega sistema. To je bila posledica potrebne prilagoditve v ciljih reforme pokojninskih sistemov, ki so jo zaznale posamezne države.
Poleg problema dolgoživosti so postali aktualni tudi negativni učinki gospodarske nestabilnosti in pokrizne dolgoročno nižje trendne rasti gospodarske aktivnosti na vzdržnost financiranja, tako dokladnega kot kapitalskih sistemov. Spremembe naj bi šle v smer večje udeležbe, pri kapitalskih pokojninskih načrtih, načrtov z določenimi prispevki in minimalno zagotovljenim donosom. Pri dokladnem segmentu z določenimi pravicami pa naj bi bile spremembe predvsem v povečanju upokojitvene starosti in širitve pokritja z minimalno oziroma osnovno pokojnino.
Takemu trendu sprememb v pokojninskih sistemih v Evropi bo morala slediti tudi Slovenija v svoji pokojninski reformi predvsem zaradi dveh razlogov. Prvi je že dlje časa znan in je povezan s hitrim staranjem prebivalstva. Drugi pa je novejši in je posledica opešane fiskalne moči našega gospodarstva po krizi. Reforma pokojninskega sistema bo morala učinkovitost sistema doseči z zmanjšanjem revščine upokojenega prebivalstva in zagotavljanjem enakomerne ravni življenjskega standarda v starosti. Za stabilnost dokladnega sistema bodo potrebni nekateri popravki v segmentu pravic, ki bodo poleg preteklih dejavnikov upoštevali tudi oceno dejanske gospodarske aktivnosti. Zmanjšanje revščine upokojenega prebivalstva je bistveno povezano z višino minimalne pokojnine, enakomerna raven življenjskega standarda v starosti pa z ustrezno progresivnostjo pokojnin.
Doseganje vseh ciljev hkrati je torej velik izziv za pripravljalce reforme. Brez dinamične rasti gospodarske aktivnosti in ustrezne delitve dohodkov med dobički in plačami bo ta naloga težko izvedljiva, saj bistveno posega v interese različnih socialnih skupin v državi.
