Melanome dezintegracije bi Juncker rad pozdravil s tistimi pilulami za »več Evrope«, ki jih v danih okoliščinah razbohotenih nacionalizmov oslabljeno evropsko telo še utegne absorbirati. Brez težav bo sprejelo predpisano podaljšanje njegovega sklada za strateške investicije, s pomočjo katerega naj bi bilo doslej ustvarjenih 100.000 novih delovnih mest. S strahom prežeti celini pred novimi terorističnimi napadi tudi ne bi smelo biti težko pogoltniti predpisane stare federalistične ideje za vzpostavitev obrambne unije, ki so se je evropski voditelji zaradi želja po ohranitvi nacionalne suverenosti otepali vrsto let. Poostren nadzor na zunanjih evropskih mejah bo v prepotenciranem ozračju strahu pred begunci prav tako brez težav spolzel po grlu varnosti hlepeče integracije, ki v takšnem ukrepu vidi tudi priložnost za povrnitev zaupanja evropskih državljanov in s tem odvzem rodovitne prsti za vse močnejše populiste široko po celini.

Pa je to dovolj, da se Evropska unija ponovno postavi na noge? Junckerjeva pozitivna agenda za prihodnjih dvanajst mesecev je luknjičasta. Ob vseh spodbudah za gospodarstvo in večjem občutku varnosti med državljani namreč ne predvideva, da bo za nujne korenite spremembe institucionalnega ustroja delovanja Evropske unije, za katere se je zavzel precej previdno, obstajala tudi politična volja med državami članicami. Brez te pa je lahko še tako smiseln načrt ozdravitve Evrope obsojen na propad. Juncker namreč ni vsemogočni bruseljski naduradnik, je zgolj uslužbenec trenutno še 28 predsednikov vlad, ki same določajo smer, v katero naj bi plula integracija.

Njegove dolgoročnejše zamisli za neposredne volitve komisarjev, oblikovanje evropskega zunanjega ministrstva in generalštaba gredo v smeri povečanja odgovornosti, verodostojnosti in teže Evropske unije. Poskusov poglabljanja integracije se je kot eden glavnih predstavnikov evropske elite lotil brez gotovosti, da bo njegova vizija sprejeta. V trenutku, ko je zanimanje za več politične Evrope treba iskati s povečevalnim steklom, je njegov govor nihal med skorajda osovraženimi federalističnimi idejami, leta prepoznimi zamislimi za reformo evropskih institucij in ta trenutek edinim preostalim vezivnim tkivom EU – varnostno-gospodarsko agendo.

Juncker je bil v svojem nastopu razpet govorec. Na trenutke ni bilo jasno, komu je želel vcepiti več evropejstva: poslancem evropskega parlamenta, voditeljem držav članic ali državljanom. In prav v tem se odraža vseprisoten duh dezintegracije Unije in tiči težava, s katero doslej niso bili soočeni njegovi brezbarvni tehnokratski predhodniki od padca železne zavese naprej. Kot zaščitnik evropskih pogodb je moral kritizirati države članice in jih denimo opominjati, da je beseda solidarnost v temeljnih evropskih dokumentih zapisana kar 16-krat. Kot človek z zgodovinskim spominom je moral opogumljati državljane, da je Evropska unija v svetu, kjer poteka več kot 40 oboroženih konfliktov, še vedno območje miru.

Današnji bratislavski vrh zavezništva bo prvi kazalnik, kolikšen del Junckerjeve budnice so evropski voditelji dejansko sploh slišali.