»Ko sem se v torek zjutraj pripeljala v središče Črnomlja, je tako neznosno smrdelo, da si niti misliti ne morete. Prav peklo je v nosu in po grlu. Grozljivo. Ne vemo pa, ali je smrdelo iz bioplinarne ali pa morda s prašičje farme,« nam je včeraj pripovedovala črnomaljska županja Mojca Čemas Stjepanovič in dodala, da so se nad smradom pritoževali tudi na Vinici in v Dragatušu. Gospod Jože z Vinice nam je včeraj dejal, da je v njihovem kraju res smrdelo, ni pa bilo tako neznosno kot očitno v Črnomlju. »Nekdo je polival gnojnico in to pač smrdi. To je treba vzeti v zakup, če želimo imeti kmetijstvo,« dodaja.
Sredi noči se zbujajo zaradi smradu
Po besedah Čemas-Stjepanovičeve v Črnomlju pogosto smrdi tudi ponoči. »Ljudje se zbujajo zaradi smradu, zapirajo okna,« pravi. Smrad naj bi se pojavljal ves avgust, zato je včeraj na številne inšpektorate, ministrstva, državni zbor ter celo na urad predsednika republike in varuhinjo človekovih pravic naslovila pismo, v katerem je med drugim zapisala, da je smrad »zelo moteč, ljudem povzroča številne težave in vpliva na njihovo počutje in zdravstveno stanje«. Pojasnila inšpektoratov in Petrola, lastnika bioplinarne, še čakamo.
Čemas-Stjepanovičeva je smrad primerjala s tistim leta 2010, ko so se Črnomaljci precej glasno uprli delovanju bioplinarne, ki je bila takrat še v rokah družbe Bioenerg. Problematičen je bil predvsem razvoz digestata oziroma gnojevke, ki je stranski produkt pri proizvodnji bioplina in lahko na občutljivem belokranjskem krasu onesnaži podtalnico. Od leta 2013, ko je bioplinarno prevzel Petrol in izvedel določene rekonstrukcije, se je stanje po pripovedovanju Črnomaljcev nekoliko izboljšalo.
Zakaj je v torek tako neznosno smrdelo, lahko Črnomaljci zgolj ugibajo, menda pa naj bi eden od kmetov po bližnjih poljih polival gnojevko. Tako odgovorni v bioplinarni kot Jože Stariha, lastnik bližnje prašičje farme, trdijo, da v torek niso vozili gnojevke in da od njih zagotovo ni smrdelo. »Mi smo z njo nazadnje polivali pred dobrima dvema tednoma. Te dni je res smrdelo, toda jaz vendar nisem edini kmet v Črnomlju,« pravi Stariha, ki na farmi tik za bioplinarno redi 2000 prašičev.
Brez smradu živinoreje ne more biti
»Skorajda ni tedna, da k meni ne bi prišel kakšen inšpektor zaradi prijave. Toda v vseh 20 letih, odkar imamo farmo, še nikoli niso ugotovili nič spornega. Takoj ko mi kdo dokaže, da delam karkoli napačnega ali nezakonitega, bomo farmo zaprli. A brez smradu živinoreje pač ni.« Kot opisuje, gnojevko najprej odpelje v bioplinarno, kjer jo predelajo in iz nje izločijo nekatere pline, nato pa jo vzame nazaj in jo skladišči v posebnih lagunah, kjer gnojevka več mesecev zori in s tem vse manj smrdi. Šele nato jo razvozi po poljih.
Po besedah Nika Šuštariča iz belokranjskega okoljskega gibanja Proteus »je treba z gnojevko le pravilno postopati, pa ne bo smrdela«. Kot pravi Čemas-Stjepanovičeva, jim tudi razni inšpektorati pojasnjujejo, da »proti smradu ni mogoče ukrepati, ker to področje ni urejeno z zakonodajo. Vendar je smrad posledica neustreznega delovanja naprav, nepravilnosti v postopkih, izbire neustreznih kmetijskih praks,« je prepričana.
Zato je pozvala vse pristojne inšpekcijske službe k pogostejšemu nadzoru nad delovanjem tako bioplinarne kot prašičje farme in tudi nad uporabo gnojevke pri kmetih, pristojne državne ustanove pa k usklajevanju zakonodaje tudi na področju smradu. »Zahtevamo, da problematiko vzamejo nadvse resno, saj nikakor ne moremo dovoliti, da se po belokranjskih poljih nenadzorovano razliva digestat, v katerem so odpadki iz vse Slovenije,« še dodaja županja.
