Ideja, da bi bil udbaš, mi je simpatična. Mislim, da bi bil sijajen agent. Za poročanje sem zares talentiran, vedno pa sem se držal življenjskega načela, da mora človek ves čas biti v stanju, ko je videl vse filme Jamesa Bonda. Punce, angleški avtomobili in pištole so mi vedno bili močno všeč. Jaz bi delo vohuna opravljal zares dobro, moja poročila bi bila najboljše, kar slovenščina premore. Solidna informiranost, briljanten slog, kristalno čist jezik, ravno prava mera ironične distance do sogovornika.

Ampak nikoli nisem dobil priložnosti. Dela mi kljub nadarjenosti niso ponudili. Nikomur ni kaj takega padlo na pamet. Leta 1977 sem o potovanjih v Ameriko lahko samo sanjal. Najdlje sem do takrat prišel na štop do Carigrada. Tam sem navezal stike z nekim turškim anarhistom. Sem pa prvič šel v Ameriko dvanajst let kasneje, maja leta 1989, in o tem potovanju obširno poročal. V arhivih bo radoveden bralec našel eno reportažo o praznovanju 1. maja na Union Squaru, eno o sovražni albanski emigraciji in en intervju. Albanska emigracija je gostila Ibrahima Rugovo, ki sem ga spremljal med njegovimi dejavnostmi na Kosovu in naredil z njim več intervjujev. Posebej priporočam tisti del newyorške reportaže o bratih Bajraktari. Vsa poročila so bila objavljena v reviji Mladina.

Moji stiki z jugoslovansko Službo državne varnosti pa so bili na najvišji ravni. Najeti morilec Udbe Vinko Sindičić je v Dunfermlinu na Škotskem streljal na predsednika hrvaške stranke Hrvatski državotvorni pokret v emigraciji Nikolo Štedula, ki je čudežno preživel in kasneje postal poslanec v saboru. Hrvaška predsednica mu je letos dala medaljo. HDP je veljal za najnevarnejšo jugoslovansko emigrantsko politično organizacijo v Veliki Britaniji. Sindičić ga je petkrat zadel s streli iz berete, potem pa so ga med begom aretirali na letališču Heathrow. Na Škotsko sem šel poročat s sojenja. Tam sem navezal tesne stike s člani sovražne emigracije in naredil intervju s Štedulom, ki je bil pod zaščito dveh agentov MI 5. Poročila o procesu v Mladini so bila prva v jugoslovanskem tisku objavljena poročila o sojenju likvidatorjem Udbe. Intervju s Štedulom je bil prvi objavljen intervju s pripadnikom sovražne emigracije v Jugoslaviji.

Ampak mi še ni bilo zadosti. Štedulov sodelavec Billy Horvatič, ki je obogatel na diamantnih poljih v Južni Afriki in je bil fantastičen avanturist, mi je povedal za agenta Udbe Viktorja Majerskega. Služba državne varnosti je Majerskega kot tajnega agenta poslala v Zahodno Nemčijo. Tam ga je nemški Bundessicherheitdienst obrnil kot star plašček in ga predelal v dvojnega agenta. Še naprej je deloval kot agent SDV, v resnici pa je poročal BDS. Odnos je trajal, dokler BDS ni posumil, da je Majerski trojni agent, ki samo navidezno njim poroča o SDV, v resnici pa SDV poroča o BDS. S kolegom Ivom Štandekerjem, ki je znal nemško, sva ga šla skupaj iskat. Našla sva ga v nemških hribih na Bavarskem. Tam je imel restavracijo in javno hišo. Po daljšem prepričevanju in dvorjenju nama je v Sonyjev kasetofon povedal svojo življenjsko zgodbo dvojnega agenta in zanikal, da bi bil trojni agent. Prelep intervju z njim je bil objavljen v Mladini.

Od takrat sem kar nekaj časa dobro živel od poročanja za Mladino o Udbi in sovražni emigraciji, predvsem hrvaški, nekaj malega slovenski. Zakaj predvsem hrvaški? Zato, ker je bila zanimiva.

Srečal sem kar nekaj agentov Udbe. Z odprtimi kartami se je z mano pogovarjal samo eden. Napisal sem bil besedilo o generalu Svetozarju Višnjiću, ki je poveljeval 5. armadnemu območju JLA s sedežem v Ljubljani. Iz generala in JLA sem se okrutno delal norca. Tožilec Pavle Car je zahteval preiskavo zaradi sramotitve ugleda JLA, poskusa uničenja vseh pridobitev revolucije in poskusa rušenja samoupravne socialistične ureditve. Po pošti sem dobil povabilo na informativni pogovor v pisarno SDV v Prešernovi ulici v Ljubljani. Tam, kjer so Italijani mučili Toneta Tomšiča. Podpisan je bil Dragan Isajlović, ki je kasneje postal slaven zaradi nekih drugih malenkosti. Bil sem prepričan, da me bo zvlekel v klet, mučil z elektriko in prisilil k priznanju. Pa me ni. Zaslišal me je v pisarni z dvema kraljevima stoloma in fikusom na trikotni mizici z zaobljenimi koti in zelenim ultrapasom.

Imel je zelo učinkovito zasliševalno taktiko. Vpraševal je mene, gledal pa v zid ali skozi okno. Popolnoma me je zbegal. Ves čas sem se počutil krivega. Šele sredi pogovora sem pomislil, da ima morda težave z očmi. Ampak takrat je bilo že vse jasno. Isajlović je bil skrajno korekten profesionalec, ki je zavzeto in potrpežljivo poslušal, ni bil agresiven in mi je pustil govoriti, sam pa je v glavnem molčal. Še danes ga posnemam, ko sam delam intervjuje. Hotel je vedeti, ali sem z besedilom nameraval sramotiti ugled JLA, poskušal uničiti vse pridobitve revolucije in ali sem nameraval rušiti samoupravno socialistično ureditev. Odgovoril sem mu iskreno, da je bil moj namen prav nasproten, da sem želel z besedilom utrditi ugled JLA in graditi samoupravni socializem. Samo zaneslo me je. Tajnici je dal pretipkati zapisnik in mi ga dal podpisati. Tožilec potem žal ni sprožil postopka proti meni. Tako sem zamudil enkratno priložnost, da bi postal žrtev krvavega komunističnega režima in zahteval dvojna leta.

Zaslišanje mi je ostalo kot drag spomin. Aktiviste, ki preiskujejo arhive, prosim za kopijo zapisnika, če ga najdejo. To je edini tajni arhivski dokument moje kariere agenta. Vse drugo je dostopno v javnih knjižnicah.

* Vse pravice pridržane. Tudi filmske.