Terase na dvorišču arhitekturnega muzeja, ob reki, v zgodovinskem parku, ob domu krajanov in za prenovljenim avtobusnim postajališčem arhitekta in oblikovalca Saše Mächtiga gradijo, razvijajo ali krepijo različne načine uporabe javnega prostora in posebnih povezav z okolic. Postanejo lahko platforme za razmišljanje, prostor za srečanja, odri za prirejanje dogodkov ali preproste strukture za posedanje in uživanje v dogajanju v soseski. Mimoidoči lahko ob prostorih preberejo kratke zgodbe Gorana Vojnovića, ki opisujejo zgodbo neke mladosti v soseski.
Priložnosti namesto omejitev
Avtorji so omejitve, s katerimi so se pri projektu srečevali – tako v smislu časovnega okvira kot tudi v smislu administrativnega dela in razpoložljivih sredstev – spremenili v priložnosti ter instalacije osredotočili okoli najvzhodnejše urbane enote Novih Fužin. Tako so bili prisiljeni sprejemati natančnejše in bolj odmerjene odločitve o tem, katere posege v javni prostor bodo uresničili.
Soseska Nove Fužine je bila zgrajena v osemdesetih letih 20. stoletja in leži v vzhodnem delu Ljubljane v bližini reke Ljubljanice in ima približno 18.000 prebivalcev. Namesto da bi v središče postavili paviljon (tipologija, ki je bila v sodobni arhitekturi že prevečkrat uporabljena), je bil projekt zasnovan kot konstelacija mikrointervencij javnega prostora v povezavi z grajenimi ali naravnimi danostmi na območju stanovanjskega naselja, kjer stoji tudi Muzej za arhitekturo in oblikovanje.
Nadgradnja vrste skupnih prostorov
Namen tako organiziranega sistema je nadgradnja vrste skupnih prostorov, ki jih najdemo na območju soseske, in sicer z ustvarjanjem pomenskih povezav z zgodovino, prostorskim vzdušjem in bivalnimi kvalitetami ter kulturno vlogo znotraj struktur javnega prostora in družbenega pomena za skupnost. Ker se intervencije povezujejo v konstelacijo, so tudi gesta v smeri večjega povezovanja med javnimi prostori muzeja in njegovo okolico ter spodbujajo nepričakovana srečanja med prebivalci soseske in obiskovalci muzeja. Nadgradnja hkrati postane tudi izkušnja širitve energij in sinergij med sosesko, muzejem in BIO25, pa tudi spodbujanja različnih vrst splošnega in tudi bolj specializiranega občinstva.
Otvoritev razstave je del uvodnega dogodka 25. bienala oblikovanja: Daleč, tako blizu, katerega kustosinji sta Angela Rui in Maja Vardjan. Razstava je del programa platforme Future Architecture, ki je evropska platforma arhitekturnih muzejev, festivalov in producentov. S svojim programom izpostavlja generacijo obetavnih mladih talentov iz različnih disciplin ter jim omogoča, da na njem širši javnosti predstavljajo svoje ideje o prihodnosti mest in arhitekture.
