Uroš Videmšek, biolog: Niso vsi bambusi invazivne rastline

Narava me je vedno znala pritegniti s svojimi raznolikimi življenjskimi oblikami in z »domiselnimi« evolucijskimi prilagoditvami na zahtevne okoljske razmere. Za tiste, ki so me poznali že v mladosti, ni bilo nobeno presenečenje, da sem postal biolog. Zakaj bambus? Odkrivanje te skupine se je začelo najprej iz radovednosti. Občudoval sem videz ene rastline. Nadzemni del, ki ga vidimo kot skupek olistanih stebel, daje vtis gozdička, pa vendar gre za eno rastlino, ki je pod zemljo povezana s sistemom korenin in rizomov. Očarala me je njegova zmožnost vsakoletnega poganjanja novih poganjkov, ki v istem letu dosežejo končno velikost. Ob branju o njegovi vsestranski rabi se je navdušenje le še stopnjevalo. Ker pa mi zgolj teorija nikoli ni zadostovala, je sledilo še eksperimentiranje, ki je prineslo še dodatno veselje in sproščujoč vrtni ambient. Moj bambusov gaj me še vedno preseneča in uči o svojem življenju, potrebah ter prednostih in slabostih.

Bambusi so velika in raznolika rastlinska skupina trajnic. Navdušenje nad njihovo pestro okrasno uporabo na domačem vrtu ali v stanovanju pa je šele začetek spoznavanja njihovih mnogoterih uporabnosti. Vsem bambusom je skupno, da so zimzeleni, da so stebla kolenčasta in votla ter da vsak nov poganjek zraste do končne velikosti v eni sami sezoni (pozneje se ne debeli in ne raste v višino). Velikost, oblika, videz, barva, vzorci in rastne preference pa se lahko razlikujejo od vrste do vrste. Stebla so uporabna na tisoč in en način – od zobotrebcev, kuhinjskih desk do trpežnega parketa ali pohištva. Že brez obdelave lahko stebla uporabimo za kole, ograje, ribiške palice ali lokostrelske puščice...

Določene vrste se uporabljajo za zidarske odre ali tudi kot konstrukcijski material. Njegova trdnost se kosa s kovinskimi palicami, v elastičnosti pa jih močno prekaša. Tako ni čudno, da je za Azijce, kjer je doma večina vrst bambusa, vedno zelen bambusov gozd simbol življenja. Šelestenje listov pomirja, saj ponuja zavetje pred močnim vetrom. Pozimi do tal upognjena stebla, obtežena s snegom, opominjajo na njegovo vzdržljivost in »potrpežljivost«, saj se bodo pobrala in postavila pokonci takoj, ko se otresejo bremena.

Kitajski vodni bambus ali lucky bamboo (Dracaena braunii) botanično niti ni pravi bambus. Spada v družino trav, vendar si je s pravimi bambusi soroden toliko kot koruza ali kot naše trave ali trstičje. Če bi ga želeli posušiti, bi vam steblo uvelo ali celo zgnilo, saj nikoli ne oleseni. Bambus ima tako imenovano primarno olesenitev, kar pomeni, da ob sušitvi poganjek ohrani obliko, saj je njegova celulozna zgradba sorodna lesu, kot ga poznamo iz domačih gozdov.

Po vrtovih se še pogosto videva bambuse, kjer jih ljudje uporabljajo za okras, za senco oziroma najpogosteje za žive meje. To kaže, da se Slovenci zavedamo njihovega obstoja in vsaj dekorativne rabe ter kje in kako lahko dobimo sadike. Ljudje večinoma tudi vsaj približno vedo, kako z njim ravnati in kaj od bambusa pričakovati. Tu pa se poznavanje navadno tudi konča. Lastniki le redko vedo, katero vrsto vzgajajo – nekateri si s tem niti ne belijo glave in menijo, da obstaja le ena vrsta, ki se ji pač reče bambus. Redki zaradi slabe prakse nato neupravičeno krivijo rastlino in širijo negativno propagando. Nepoznavanje biologije bambusov pa se najbolj kaže pri ljudeh, ki njegovi saditvi že vnaprej odločno nasprotujejo. Navadno zaradi prepričanja, da so vse vrste bambusov invazivne.

Seveda. Lahko jih vzgajamo tudi kot bonsaj. Kdor si želi pridih orienta v ogrevanih prostorih, lahko izbira med približno 1400 vrstami bambusov. Večina vrst bambusov namreč izvira iz tropskih podnebij. V naših podnebnih razmerah lahko za vzgojo na prostem izbiramo zgolj med nekaj 100 prezimnimi vrstami. Prav tako lahko ob vzgoji v sobnem koritu izbiramo med orjaškimi vrstami, saj jih bomo z omejeno količino zemljine obdržali manjše. Če pa želimo vzgajati bonsaj, je treba rastlino posaditi v čim manj zemlje.

Bambusi so najhitreje rastoče lesne rastline na svetu. Poganjek tropskega rekorderja iz Guinnessove knjige rekordov je zrastel 91 centimetrov v enem samem dnevu. V Sloveniji giganti rastejo po 15 do 30 centimetrov na dan. V odličnih razmerah bi se morda našel tudi kakšen primerek s 50 centimetri dnevne rasti. Impresivni podatki na prvi pogled. Vendar je treba razumeti dve lastnosti bambusov, da si lažje predstavljamo, kaj te številke pravzaprav pomenijo. Največje višine in premere stebel dosegajo zgolj poganjki odraslih rastlin, ki imajo v koreninskem sistemu uskladiščenih dovolj hranil. Mlada, nekajletna rastlina se s svojo rastjo ne more kosati z odraslo, pa čeprav sta iste vrste. Vrste gigantskih bambusov, ki dosegajo v Evropivišino od 10 do 30 metrov, lahko potrebujejo tudi 10 let, da dosežejo odraslost. Bambusi kot vse trave imajo rastno tkivo v vsakem kolencu stebla. Ko mlad poganjek že pod zemljo dozori, ima pripravljena vsa kolenca. V času rasti se steblo sočasno podaljšuje v vsakem kolencu. Če je na primer v poganjku pripravljenih 30 kolenc in vsako posebej v enem dnevu zraste 5 milimetrov, kar za rastno tkivo ni nič posebnega, cel poganjek v enem dnevu zraste 15 centimetrov. Tako lahko gigantski bambusi brez težav v dveh do štirih mesecih dosežejo 30 metrov višine. Hitra rast je značilna za vse trave, tudi na naših njivah lahko vsako leto opazujemo rast koruze, enoletnice, ki vsako sezono zraste od tri do štiri metre – iz semena. Tudi to je veličasten dosežek.

Preden razložim, kako je z invazivnostjo pri bambusih, bomo najprej ločili dva načina razraščanja: obstajata šopasta (ang. clumping) in razpredena (ang. running) razrast. Šopasti bambusi izraščajo nove poganjke tesno skupaj, površino zaraščajo počasi in imajo videz šopa, kot na primer pampaška trava. Razpredeni bambusi izraščajo nove poganjke narazen, kot samostojna stebla, in hitreje zasedejo večjo površino – pri večjih vrstah se lahko med poganjki sprehajamo kot po gozdu, očiščenem podrasti – po gaju. Posamezna vrsta bambusa ni izključno vezana na tip razrasti – iz enega v drugega lahko preide zaradi spremembe klime, zemlje, vlage, osončenosti... Če sadiki ponudimo optimalne pogoje , se razrašča počasi in tvori vedno večje poganjke do svoje zrelosti. Kadar pa sadiko posadimo v siromašno ali sušno zemljo ali na senčno lego, bo nad zemljo na videz upočasnila svojo rast. Ne bomo pa videli dogajanja pod zemljo, kjer rastlina vse svoje rezerve namenja za razrast korenin v iskanju boljših pogojev. To, kar ljudje doživljamo kot hitro invazivno razrast, je najpogosteje boj bambusa za golo preživetje.

Dejstvo pa je, da se bodo vsi bambusi, ki pri nas preživijo zimo, razraščali – bodisi hitro bodisi počasi. Tako kot vsaka okrasna trajnica, ki jo imamo na vrtu. Razlika je predvsem v načinu oskrbovanja in oblikovanja našega vrta. Tako kot obrezujemo trto ali vrtnico, da dobimo želeno nadzemno rast, moramo pri bambusu bedeti nad koreninami, saj obrezovanje nadzemnih delov, ki vsako leto poganjajo na novo, ne bo privedlo do želenega učinka.

Moj nasvet vsem je, da se najprej seznanijo s potrebami vrste, ki jo želijo imeti na vrtu. Pri saditvi pa toplo priporočam uporabo koreninskih preprek, ne glede na to, kakšna zagotovila o tipu razrasti vam prilaga prodajalec ali vrtnar. Tovrstna preventiva je dolgoročno najpreprostejša, vzdrževanje nezamudno in običajno potrebno le enkrat na leto, poleg tega pa si lahko privoščimo še umetelno postavitev meja, ki bodo pozneje vidne zgolj kot »naravni« gozdni rob bambusa.

Platno za zamejitev ne bo zadostovalo. Zakopan lonec je boljša rešitev. Pomembno je le, da ne more počiti, da ima na dnu luknje za odcejanje odvečne vode in da je globok vsaj 30 centimetrov.

Neuporaba koreninske pregrade in nepoznavanje vrste bambusa, ki ga imamo na vrtu, res lahko privedeta do čezmernega razraščanja. Uporabo herbicidov bi odsvetoval, saj so bambusi tako kot vse trave precej trdoživi, predvsem pa s tem zastrupljamo lastni vrt. Popolna odstranitev bambusa je lahko zelo preprosta, če imamo čas za izčrpavanje rastline. To pomeni, da porežemo vse zelene nadzemne dele rastline in počakamo, da bambus za lastno preživetje požene nove poganjke iz koreninskih rezerv. Te pustimo rasti, vse dokler ne začnejo razvijati listov – torej do trenutka, ko bambus še porablja uskladiščene rezervne snovi. Postopek ponavljamo, dokler ne zmanjka novih poganjkov. Izčrpavanje je uspešno končano, ko začnejo odmirati podzemni deli, česar sicer ne vidimo. Zato zgolj preverjamo, da ni nobenih novih nadzemnih delov. Postopek lahko traja od enega do treh let. Če želimo bambus odstraniti kar se da hitro, pa je postopek lahko zelo zahteven. Treba je izkopati in odstraniti vse korenine, saj so v njih uskladiščene rezervne snovi. En sam nov poganjek lahko sčasoma ponovno zavzame celotno področje – če mu to dopustimo.

Delna odstranitev oziroma omejevanje razrasle rastline pa je izredno težavno, saj bo naknadno postavljena koreninska zapora neučinkovita, če nam ne bomo uspelo na njeni zunanji strani odstraniti vseh presekanih korenin. Z rezanjem nadzemnih delov na območju, kjer se nam je bambus preveč razrasel, ne dosežemo nič, saj bodo sproti odganjali novi poganjki iz nedotaknjenega podzemnega sistema korenin. Če smo v preteklosti posadili zgolj eno sadiko bambusa, ki se je zdaj čezmerno razrasla, imamo še vedno opraviti zgolj z enim organizmom. Nedotaknjeni del rastline bo z rezervnimi snovmi zalagal požagani del in naše delo bo sizifovo.

Večina bambusov potrebuje popolno ali vsaj delno osvetlitev in do 30 centimetrov globoko dobro drenirano zemljo. Kot vsako travo ga bo dodatek dušika spomladi spodbudil k bujnejši rasti. Izbira prostora je prepuščena željam lastnikov. Če ga želimo uporabiti za senco na vrtu, ga sadimo čimbolj južno, da bo njegova senca med letom padala na severno stran, sicer ravno obrnjeno. Če želimo vzgajati največje vrste, jim moramo vnaprej predvideti dovolj prostora (vsaj 5 do 10 kvadratnih metrov površine).

Tako na palec jje več kot 200 prezimnih vrst. To so celotni rodovi ali po nekaj posameznih primerkov iz rodov. Od orjaških bambusov, ki jih tudi sam vzgajam, imamo na voljo celoten rod Phyllostachys, ki obsega več kot 50 vrst in kultivarjev. Med omenjenimi skupinami lahko izbiramo med takšnimi primerki, ki imajo liste velikosti našega mezinca pa do velikosti kostanjevega lista. Stebla so lahko raznih odtenkov zelene, rumene, rjave, do črne in črtastih, progastih ali lisastih vzorcev. Tudi stebla so lahko različnih oblik: dolgi ali kratki internodiji (medkolenca), z zažetkom ali brez, ravna ali cikcakasta stebla, spodaj zgoščena kolenca, odebeljena medkolenca ... i

Z vzgojo iz semen sem sicer začel zgolj zato, ker se večine vrst orjaških bambusov v vrtnarijah ni dalo dobiti. Kalček lahko iz semena prodre v 1 do 4 tednih po navlažitvi. Nato potrebuje osnovni poganjek zgolj še 2 do 3 tedne do svoje končne velikosti, ki je 15 do 20 centimetrov. Naslednji poganjek je že višji in debelejši. Tako lahko v dobrih pogojih bambus v prvi sezoni požene okrog 10 poganjkov, od katerih so najvišji lahko visoki že okrog 50 centimetrov. Takšni bambusi dosežejo svoje odraslo stanje v 5 do 10 letih, odvisno od vrste in s tem velikosti, ki jo dosegajo v odraslem stanju. Zagotovo je vsaka rastlinska populacija, ki je razmnožena s semeni, v svoji raznovrstni genetski bazi odpornejša, kot če jo namnožimo s podtaknjenci – kloni. Odpornost bambusov v Sloveniji niti drugod po svetu ni na preizkušnji. Edini predator je panda, sicer pa ga v vlažnih klimah lahko napadajo glive – trohnoba. Bistvena prednost vzgoje bambusa iz semena pred izkopanim podtaknjencem je predvsem zdrav in nepoškodovan koreninski sistem. Kadar od matične rastline odsekamo klon za presaditev, s tem poškodujemo koreninski sistem, ki bo kakšno leto potreboval za okrevanje. Navadno to vidimo s stagniranjem nadzemnih delov, ne vidimo pa skladiščenja zalog in razrasta koreninskega sistema, ki odpravlja poškodbe in si pripravlja omrežje za samostojno nadaljevanje življenja.

Najvišje vrste v našem podnebju lahko dosežejo 30 metrov višine. Sneg in žled, ki se obesita na zimzelene krošnje, lahko s svojo težo upogneta steblo do tal. Zaradi svojih izrednih elastičnih lastnosti se stebla le redko poškodujejo ali zlomijo. Navadno se prelomijo, kadar se pod težo zgrinjajo steblo čez steblo – takrat se lahko zgornje steblo prelomi na spodnjem. Vsekakor pa za rastlino to ne pomeni nikakršne nevarnosti, saj bo polomljenih stebel zanemarljivo malo. Vsakoletni mladi poganjki pa bodo izgubo zlahka nadoknadili že prihodnjo pomlad. Tudi vetroloma praktično ni, kljub plitvim koreninam, saj so gosto prepletene.

Drži. Degradirane površine, ki jih želimo po oživiti, so pogosto zelo primerne za bambusove plantaže, saj so njegove korenine površinske, v globino pa le redko sežejo prek 30 centimetrov. Tako so vse odslužene deponije, ki so že zasute z zemljo, idealna plantažna zemljišča. Prav tako bi bilo smotrno preučiti tudi možnost sanacije zemljišč, zasičenih s težkimi kovinami, in uporabnost lesa, pridelanega na takšnih zemljiščih.

Prvotna ideja za tovrstno rabo se mi je porodila na velenjski deponiji pepela šoštanjske termoelektrarne. To je skoraj 100 hektarjev veliko zemljišče, umeščeno med dve jezeri, ki se ga pristojni trudijo revitalizirati že leta. Trenutno na njem še najbolje uspeva trava, ki sicer odlično preprečuje vetrno erozijo in izpiranje zemlje, druge uporabne vrednosti pa nima. Ker bambus spada med trave in ima podobne rastne zahteve, sem prepričan, da bi tam normalno, če že ne odlično uspeval. Za površine takšnih razsežnosti bi celo izbiral med »invazivnimi« tipi, ki se hitro razraščajo. Seveda bi najprej postavili koreninske pregrade na robovih deponije, ki bi skupaj z naravnimi ovirami preprečevale razrast plantaže preko želenih meja. Surovino – stebla – bi lahko uporabljali v gradbeni, mizarski, parketarski obrti ter v papirni in tekstilni industriji. Njegov vsakoletni obrod zagotavlja obnovljiv vir, ki se ga lahko trajnostno izkorišča. Prav njegova hitra rast pa pomeni, da je odličen ponor ogljikovega dioksida, ki ga kemijsko veže v svoj les.

Večino vrst je mogoče uporabljati za prehrano, vendar so lahko brez posebnega okusa ali neprijetnega okusa. Obstaja okrog 110 užitnih vrst – vrst, ki imajo zadovoljiv ali slasten okus. Nekatere vrste zahtevajo poseben način priprave in kuhanja. Obstajajo pa tudi strupene vrste. Za kulinariko je tako še posebno pomembno poznavanje vrste bambusa z domačega vrta. Vrste iz rodu Phyllostachys so vse užitne, precej jih ima dober okus, nekaj pa jih je celo slastnih.