Spominjanje prek reliktov
Za Marka Lipuša je babica predvsem vhod v raziskovanje nekega zgodovinskega poglavja, ki še zaznamuje naš čas. Projekt sestavljajo štiri vizualna poglavja. Fotografiral je različne predmete, med drugim arhivsko gradivo taborišča: glavnike in zobne ščetke, ki nemo pričajo o pozabljenih življenjih, spraskane kovinske skodelice za vodo in hrano, ki so taboriščnikom pomenile stik z življenjem. »Skodelice so si porisali, ker so jih tako razločili med sabo. Če so skodelico izgubili, je bilo bistveno težje preživeti.«
Noben predmet (verjetno) ni pripadal Lipuševi babici, a vendarle jo simbolizirajo, predvsem pa njeno izkušnjo: »Naša, tretja generacija se lahko zgodovine spominja le še prek reliktov.«
Gotovo najbolj pomenljive so tako »bele slike«, skorajda povsem v belino potopljene fotografije, totali taborišča, ki se je v času že močno spremenilo. S »pobeljenjem« Lipuš komentira počasno izginjanje zgodovine. »Namen projekta je pokazati, kako 70 let pozneje sploh ni več mogoče prikazati zgodovine, razen če bi delal dokumentarno fotografijo. A hkrati pokazati, da če slike dalj časa gledaš, se vedno več vidi. Enako velja za zgodovino.«
Najbolj oseben je zadnji del cikla, v katerem je fotografiral kožo svojega očeta. Površino fotografij, na katerih prevladuje motiv materinega znamenja, je ročno opraskal.
Veselje s praskanjem in »fotokartuni«
Lipuš je pred leti prvič opozoril nase z atipičnimi portreti pisateljev, »praskankami«, kot jih je poimenoval (na njih najdemo Feriduna Zaimogluja, Petra Handkeja, Roberta Menasseja, Draga Jančarja, Majo Haderlap in njegovega očeta), s čimer je vendarle pokazal, da je po svojih koreninah povezan z literarnim svetom (pisateljica je tudi njegova sestra Cvetka Lipuš). Te slike je temeljito ročno obdelal, kar vključuje trganje in praskanje, nazadnje pa ponovno sestavil v podobe.
Lipuš se s fotografijo preživlja, čeprav ga izrazito zanimajo sodobne raziskave fotografskega medija. Le v prvih letih je živel na preseku komercialne in umetniške fotografije, ko je za medije in založbe ustvarjal portrete. Od leta 2009 dela v večjem ateljeju, sicer pa se trudi za mednarodno promocijo svojega dela. »Trdo je. Za vse sodobne umetnike je preživetje stalen boj. Mnogi mislijo, da delamo zastonj, za dušo, za promocijo.« A Lipušu zelo pomaga dejstvo, da je z jezikom vpet ne le avstrijski trg, ki je mnogo bolj razvit od slovenskega, pač pa tudi v nemškega. »Trg je večji, četudi je močno centraliziran na Dunaju, več je konkurence, a več je tudi možnosti, da pokažem svoje delo. Stiki na nemškem trgu marsikaj olajšajo, ker vztrajam na svobodi in nimam stalnega galerista.«
»Fotokartuni« slogovna mešanica stripa in karikature
Preboj mu je uspel tudi s trajnim sodelovanjem z avstrijskim časopisom Der Standard, v katerem je vsako soboto v prilogi objavil enega od svojih »fotokartunov«, s katerimi je najgloblje zakoračil na polje fotografskega eksperimenta. Interpretiral je izbrane citate tako, da je v digitalnem procesu kombiniral skene, digitalne slike različnih kakovosti in črtne risbe ter ustvaril slogovno mešanico stripa in karikature. Lipuš je po mnenju razlagalcev s tem projektom odlično ujel duha in estetiko časa.
Po koncu vsakega projekta želi izdati publikacijo. »Te ostanejo, pa tudi publika je pri knjigah drugačna kot na razstavah.« Projekt Babica spremlja istoimenska knjiga. Kot zanimivost – tudi na nemškem trgu projekt nosi slovensko ime.
