Društvo je ob ustanovitvi štelo štiriindvajset članov, ki so v prvih letih skušali zagotoviti sredstva za osnovno opremo, se izučiti za njeno uporabo in posredovanja v primeru požara. Dve leti po ustanovitvi društva je bil v Šempetru velik požar, v katerem je pogorelo šest poslopij. Verjetno je bil prav to povod, da je takratna občinska oblast društvu namenila nekaj sredstev in druge pomoči. Kmalu so lahko nabavili najnujnejšo opremo, ki so jo shranili v občinski stavbi – leta 1900 so imeli tri ročne brizgalne in približno petindvajset izurjenih gasilcev. S pomočjo občine so leta 1910 zgradili gasilski dom in v naslednjih letih se je društvo lepo razvijalo.
S prihodom Italijanov je društveno delovanje zamrlo
S podpisom rapalske pogodbe leta 1920 je Pivka oziroma Šempeter oziroma »San Pietro del Carso« prešla pod italijansko upravo. Aktivnosti društva so normalno potekale nekje do leta 1924, potem pa so Italijani vse bolj posegali v delovanje slovenskega gasilskega društva. Uvedli so svoj način organizacije in poveljevanja v društvu, ponavljali so se spori z italijansko oblastjo in prostovoljno delo gasilcev je zamrlo. Člani so se odtlej zbirali le ob klicih na pomoč. Pred začetkom druge svetovne vojne so Italijani organizirali enoto poklicnih gasilcev. Mlajše člane so mobilizirali kot vojaške obveznike. Nekateri so lahko ostali v domačem društvu, druge pa so poslali v poklicne gasilske enote v Trst, Milano, druge kraje Italije in Split.
Konec druge svetovne vojne in z njo odhod Italijanov iz Pivke je bila velika motivacija za domačine. Društvo je doživelo preporod. Stari člani so se ponovno zbrali, pridružili so se novi in na ostankih italijanske oblasti je začelo društvo ponovno rasti. Iz vojnih let je ostalo nekaj opreme, kmalu so nabavili nove pripomočke in tudi prvo vozilo. Gasilska dejavnost je bila na pivškem v letih 1950–1960 zelo razširjena. Ustanovljena je bila Občinska gasilska zveza Pivka, v samem kraju pa so delovala kar tri društva – prostovoljno gasilsko društvo, gasilsko društvo železničarjev in industrijsko gasilsko društvo Javor.
PGD Pivka danes razpolaga s sedmimi vozili – manjše poveljniško vozilo, dve manjši vozili za gašenje gozdnih požarov in eno večje, ena avtocisterna, dve vozili za gašenje stavbnih požarov. Na razpolago nimajo malo vozil, vendar so določena že relativno stara in dotrajana. Zaradi slabega stanja bodo morali kmalu nujno zamenjati večje vozilo za gašenje gozdnih požarov in vozilo za gašenje stavbnih požarov.
Manj požarov v naravi
Na pivškem ni veliko požarno posebno ogroženih objektov. Posebno pozornost si zasluži nekaj tovarniških kompleksov, šol, vrtcev in trgovin. Pa tudi veliko elektrarn na sončne celice. Zaradi električne napetosti, podiranja nosilcev med požarom in sproščanja nevarnih plinov so takšne intervencije v primeru požara še posebej zahtevne. V Pivki še niso imeli požara na takšnem objektu, imajo pa vpogled v požarne načrte večine sončnih elektrarn v svojem požarnem rajonu, kar bi jim v primeru požara olajšalo posredovanje. V zadnjih letih zaznavajo upad požarov v naravnem okolju. Manj je požarov ob železniški progi in nenadzorovanega kurjenja v naravi, kar lahko delno pripišemo tudi preventivni dejavnosti. V občinskem glasilu, na spletni strani društva in prek družabnih omrežij seznanjajo krajane s preventivnimi ukrepi, s katerimi lahko na primer preprečimo dimniške požare in širjenje ognja v naravi. Opažajo, da jim domačini vse večkrat napovejo poletno sežiganje vej v naravi, tako da vedo, kaj se dogaja, ko zagledajo dim. Kot zanimivost – Pivka je za primer požarov v naravi pokrita tudi s sistemom videonadzora KRAS, ki s trinajstimi videokamerami, povezanimi z različnimi nadzornimi centri, pokriva požarno najbolj ogrožene dele Krasa.
Prepričani v ekipo
Predsednik PGD Pivka Sandi Grzetič in poveljnik Danilo Gerzetič sta v pogovoru pohvalila mlade člane društva: »Delo s celotno ekipo gasilcev in gasilk nam je v ponos in veselje, saj smo se zbrali res predani domačini. Vzgoja mladih gasilcev je tudi odgovorno delo, a fantje in dekleta delajo z veliko vneme in misliva, da ni bojazni, da bi se društvo nehalo razvijati. Za mlade je ključno predvsem obdobje srednje šole. Če jih takrat počasi vpeljemo v delovne akcije in naučimo pristopa k pravemu požaru, zagnanost ostane. Začnemo jih uvajati v pripravništvo, ko že sodelujejo na intervencijah in opravljajo lažja dela. Ko opravijo tečaj za operativnega gasilca, lahko na intervencijah opravljajo vsa dela,« še razložita predsednik in poveljnik ter posebej ponosno izpostavita, da imajo v operativni enoti tudi štiri gasilke, ki sodelujejo na vseh intervencijah.
