Magnus Norman je bil v začetku novega tisočletja eden najboljših teniških igralcev, 12. junija 2000 celo številka dve na svetu, a se z zmago na turnirju za veliki slam ni mogel pohvaliti. Kljub temu mu izkušenj na največjih turnirjih ni manjkalo, le naslednika, ki bi mu jih lahko prenašal, je potreboval. In ga junija 2013 tudi našel. Stana Wawrinko.
Šved in Švicar sta namreč tedaj kot trener in igralec začela pisati zgodbo, ki ji ni para. Enajst uvrstitev v finale in 11 zmag je statistika, s katero se v teniški karavani trenutno ne more pohvaliti nihče, nadgradnja statistike pa so tudi tri uvrstitve v finale na velikih slamih in prav tako tri zmage. Pri čemer je Avstraliji leta 2014, Franciji leto kasneje in ZDA pred dvema dnevoma skupno, da je vselej premagal aktualno številko ena. »Poznava se že dolgo. Tudi zaradi tebe sem postal tako dober teniški igralec. To je preprosto neverjetno. V New York sem prišel brez večjih pričakovanj. Trenutno me preplavljajo čustva. Tako močna kot še nikoli,« je bil po finalni zmagi nad Srbom Novakom Đokovićem (6:7 (1), 6:4, 7:5, 6:3) evforičen, čustva pa je le s težavo krotil že pred dvobojem v slačilnici: »Ko sem se pet minut pred dvobojem pogovarjal z Magnusom, sem začel jokati. Ves sem se tresel.«
Pri 15-ih pustil šolo, da bi se lahko posvetil tenisu
Uspeh seveda ni naključen, pa čeprav je pred finalom na igrišču preživel skorajda 18 ur, njegov tekmec v finalu pa vsega devet, saj so mu kar trije nasprotniki dvoboj predali. Poklicni karieri je podredil vse. Pri 15 letih je nehal obiskovati šolo in znanje nabiral na daljavo, januarja 2011 pa je svoji ženi Ilham, nekdanji manekenki, s katero ima tudi hčerkico, dejal, da naj se začasno ločita, da se bo lahko posvetil zgolj tenisu. »Imam le še pet let časa za odmeven uspeh, tenis pa je v mojem življenju številka ena,« so bile krute besede teniškega milijonarja (samo s turnirskimi nagradami je že zaslužil 24 milijonov evrov), ki ima po mnenju legendarnega Johna McEnroeja najboljši enoročni bekhend med vsemi v karavani. Toda niso mu vsi laskali. »Je nadarjen, toda nekoliko neroden in ne najbolje psihično pripravljen,« so pred njegovim vzponom zapisali v Sunday Timesu. Če bi se lahko, bi se danes za zapisano opravičili. Kako zelo dobro je psihično pripravljen, je namreč dokazal tudi onkraj luže, ko je v 3. krogu proti Britancu Danu Evansu rešil zaključno žogo.
Zanimivo, da je od Pariza leta 2005 na kar 42 turnirjih izmed 47 zmago slavila velika četverica Đoković-Federer-Nadal-Murray, zato je trikratno slavje Wawrinke vredno še toliko več. »V finalih mu je vedno uspelo igrati najboljši tenis. Priznam, da me je presenetil, tudi zato, ker vem, kako zelo čustven je lahko,« je dejal njegov trener, čigar zasluge za preporod 31-letnega Švicarja so nedvoumne – pred njim je med letoma 2005 in 2013 dobil le štiri finalne dvoboje izmed skupno 13.