Danes prihaja v Ljubljano avstrijski kancler Christian Kern. Naši severni sosedi so lani sprejeli sto tisoč prosilcev za azil, letos pa se približujejo »magični« številki 37.500, pri kateri naj bi zaprli mejo. V Sloveniji je trenutno prosilcev za azil štiristokrat manj, okrog tristo. Vendar Slovenija ni štiristokrat manjša, revnejša in manj sposobna od Avstrije. Tudi če Kern tega v ponedeljek Cerarju ne bo dobesedno povedal, je bilo stališče Dunaja na ravni obeh vlad že sporočeno: dokler v Sloveniji ne bo kakšnih deset tisoč prosilcev za azil, se nimate pravice pritoževati, so Avstrijci dali vedeti v neformalnih pogovorih.

To so realpolitične okoliščine, v katerih je minuli petek iz Ljubljane na Dunaj potovala diplomatska nota, s katero je naša država severni sosedi sporočila, da ni razlogov za avstrijsko zaostrovanje obmejnih ukrepov. Slovenija je pozvala k realizmu – čezmejnih migracij skorajda ni, čez naše meje trenutno preide le tu in tam kdo. A hkrati Slovenija počne natanko to, kar počne Avstrija. Ustvarja paniko. Notranja ministrica je celo svoje kolege ministre presenetila z napovedjo ostrih policijskih prijemov na južni meji. Na notranjem ministrstvu – v sodelovanju s poslanci SMC – pripravljajo zakonske določbe, ki bodo omogočile zapiranje meje. Zapisali jih bodo v zakon o tujcih.

To je za politiko zoprn moment, ko se sooči s pravom. Ko sta spomladi premier in notranja ministrica hotela zapreti mejo, sta za to nameravala zlorabiti zakon o mednarodni zaščiti. Ta je bil v osnovi napisan za zaščito beguncev, država pa se je z njim hotela zaščititi pred begunci. Poskus je v parlamentu propadel, uprl se mu je tudi pravosodni minister Goran Klemenčič, saj bi MNZ z zapletenim zakonodajnim manevrom, katerega pravo nrav je bilo težko razvozlati, kršilo evropsko in mednarodno pravo.

Tokrat pa je drugače. Radikalno zapiranje meja je radikalno preprostejše tudi v pravnem smislu. Pravica vsake suverene države je, da odloča o tem, koga bo spustila čez mejo in koga ne. Severna Koreja, recimo, nikogar ne spusti čez mejo – ne noter ne ven – in tu ni kaj reči.

A to še ne pomeni, da pri tem ne nastanejo novi problemi. Poglavitni je humanitarni: ali lahko država ljudi, ki iščejo zaščito, odvrne od svojega teritorija? Naslednje vprašanje je, kdo je v medmejnem prostoru, na »nikogaršnjem ozemlju«, odgovoren za ljudi, ki so prišli do tja. Po mednarodnem pravu sta v takšnem primeru zanje odgovorni obe državi, torej tudi Slovenija.

Tretje vprašanje pa je, kaj naj država stori s tistimi, ki v državo vstopijo zunaj mejnih prehodov, skozi gozdove in čez travnike. Te naj bi – če bi spet nastale večje migracije – Slovenija vračala v »varne države«, skozi katere so potovali ali iz katerih prihajajo. A te države morajo biti pripravljene ljudi tudi sprejeti. Na silo ne gre. Na koncu je pač spet treba najti političnodiplomatski dogovor.

Slovenija pri zapiranju meja ne v pravnem ne v političnem kontekstu ne bo sama in ne bo mogla ničesar skriti. Migracijam se ne bo mogla izogniti. Edini »obvoz«, ki ostane, vodi ven iz prava in ven iz politike. Migrante lahko naložijo v kombije in jih nekje na samem vržejo nazaj čez mejo. To nekatere države počnejo in tudi Slovenija si je to že privoščila. Še prej je to počela z izbrisanimi. Končalo se je slabo za vse. Slovenijo pa je tudi drago stalo.